Te dni me razburja predlog novele Zakona o osnovni šoli, ki je do 12. 6. 2023 v javni razpravi po rednem zakonodajnem postopku.
Predlagam, da oddamo komentarje v čimvečjem številu in se kot strokovnjaki in kot starši upremo nedorečenosti zakona, ki nas lahko še bolj omeji in naše otroke še globlje pahne v sistem storilnosti, duševnih stisk in nekonformnosti.
Najprej sem šla v luft znotraj strokovnega združenja in civilnih iniciativ, nato pisateljevala fakulteti in raznim NVO, ki imajo glas in stas za proaktivno ukrepanje.
Zdaj dajem zakon v razpravo v mojih krogih. Na odziv stanovskih kolegov še čakam, odzivi staršev pa so precej enoznačni in skladni. Gladek NE!
Ne brez popravkov, ne kar nekaj provizoričnega in gotovo ne v obliki mačka v žaklju.
Dobro bi bilo imeti pripravljeno in javno dostopno gradivo o tem, kaj je t. i. RAZŠIRJENI PROGRAM – pred sprejetjem novele ZOsn. Nikakor ne po. Sami vemo, kako izvedba zakonov pade, ko ni podzakonskih aktov oz. so le ti slabo napisani.
Še enega na horuk sprejetega zakona ter brez mnenja strokovnjakov iz prakse in staršev slišanega zadržka res ne potrebujemo!
Glede na ta predlog strokovnjakom iz prakse in staršem ni jasno, kako bo organizacija potekala in kdo bo kaj izvajal.
Dragi odločevalci!
Kaj boste naredili z učenci s posebnimi potrebami in s tistimi, ki potrebujejo pomoč še pred odločbo o usmeritvi? V noveli je predvideno izvajanje nadomestka ISP ravno v razširjenem programu. Kdo bo to izvajal? Imeti je treba usposobljeni kader – ne nekoga, ki mu manjkajo ure.
Kdo bo izvajal del za nadarjene? Vsi vprek ali kdo z ustreznimi kompetencami?
Kako se bodo učenci nižjih razredov odločali o vsebinah, h katerim želijo pristopiti?
Kako se bo izbiral drugi tuj jezik, sploh za tiste, starejše (8. ali 9. razred)?
Ponovni prehod na NPZ ob obstoječem naboru ocen. Spet bo izziv. Vzgojni predmeti ne bi smeli biti zajeti v to in bi se morali vrniti na raven opisnega ocenjevanja.
ŠND širitev obveznosti podpiram, a ne v tej obliki. Veliko je odprtih vprašanj pri ŠND učencev s posebnimi potrebami. Kako bodo starši sami za to poskrbeli? Kako bodo izvajalci DSP hodili še domov, ko imajo mobilni učitelji za DSP že zdaj problem z razpršenostjo učencev po bolj ali manj oddaljenih šolah. Kdo bo kril čas za logistiko?
Toliko odprtih vprašanj imam samo po enodnevnem branju. Ko bomo glave skupaj staknili, jih bo še več!
Pišite, komentirajte, dajte uporabne predloge za spremembe, če jih imate. Samo ne tiho sedeti in čakati. Za vaše in naše otroke gre!
P. S. Hvala J za dopolnitve in dokumente 😎.
Kurikularni dokument RaP: https://skupnost.sio.si/pluginfile.php/693888/mod_resource/content/1/Kurikularni%20dokument%2011_6.pdf
Razširjeni program: https://skupnost.sio.si/course/view.php?id=9499#section-4
TAKŠNE ŠOLE NOČEMO (mag. Jožica Frigelj v Kakšno šolo hočemo)
Res je nočemo! Šole, kjer spremembe, ki niso usklajene, ministrstvo uvaja (po njihovih besedah) na pritisk sindikata, ki sicer grozi s stavko. In? Kaj potem, če bi bila stavka? Ne bi bila ne prva, ne zadnja. Pa tega niti ne morem verjeti, saj ima ministrstvo možnost, da pridobi argumente takšnih in drugačnih strokovnjakov, če bi le želeli. In s tem tudi podporo.
Niti nočemo šole, kjer so v ospredju sprememb npr. ugodna poročila poskusnega uvajanja razširjenega programa (kakšno pa naj bi bilo poročilo, če ne ugodno, saj bi v nasprotnem primeru pomenilo, da je nekaj narobe s samim konceptom).
Sodelovanje v delovni skupini za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja (NPVI) je bila, vsaj zame, izjemna čast. Z zanosom in optimizmom smo se lotili številnih področij, ki bi že davno morala biti urejena (da se ne bi sedaj, recimo, soočali s kritičnim pomanjkanjem učiteljev). Ni mi bilo žal niti številnih prostih popoldnevov, ki sem jih preživela v strokovnih debatah, vikendov, ko sem pripravljala delovna gradiva. Zastonj. Mogoče sem pretirano naivna, a res sem pričakovala, da bo NPVI osnova, temelj in strategija za prepotrebne spremembe. Pripravljena sem bila na kompromise, saj že teorija in praksa pogosto nista usklajeni, ampak odločnega »NE« odločevalcev predlogu vsaj ponovnega in poglobljenega razmisleka res nisem pričakovala.
Že marca so se mi potopile vse ladje, ko nam je bil predstavljen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (sedaj na e-demokracija) ter koncept RaP. Le-tega nisem »razumela« niti pred petimi leti, ko je bil predstavljen na strokovnem svetu, niti ga nisem »razumela«, ko je bil predstavljen delovni skupini. Preveč je nejasnosti, na katere celo od snovalcev koncepta nismo dobili enoznačnih oz. konkretnih odgovorov.
Niti nismo dobili odgovora, zakaj je tako nujno umestiti drugi tuj jezik med obvezne predmete, če pa imamo izbirni predmet, ki je utečen. Je kdo razmišljal o spremembi normativov za izvajanje izbirnega predmeta, če je problem skupina, ki je po starosti in znanju raznolika (mimogrede – številne razredne učiteljice izvajajo kombiniran pouk že od kar vem)? Ne vem, če se vsi zavedate, ampak učenci imajo recimo v 8. razredu že sedaj 14/15/16 različnih predmetov (obveznih in izbirnih) ter 27,5/28,5 ur pouka na teden. Da ne omenim otrok s posebnimi potrebami in tujcev, ki se »bojujejo« že s slovenščino. Koliko še lahko naložimo otrokom? Preverjamo, kdaj se bodo popolnoma zlomili?
Naslednje razočaranje je kurikularna »prenova« (ki, mimogrede, že tudi poteka, spet neodvisno od NPVI). Le ta ponovno ne bo (prepotrebna) prenova, malce bodo preuredili strani, določena poglavja iz učnih načrtov prestavili v priloge in bo delo opravljeno. Vsaj glede na predstavitev je bil tak vtis (z izjemo 1.triletja, ki bo pa »popolnoma predrugačeno«). Obljubljajo sicer vertikalno povezanost, a cilji in standardi znanja ostajajo po triletjih, kar v praksi pomeni, da bo razmislek o standardih za posamezen razred (spet) prepuščen založbam, ki ustvarjajo učbenike za določen razred in ne za triletje. Številni pomisleki skupine za NPVI so bili tudi tu preslišani. Karavana gre naprej…
In še bi lahko naštevala. Nebroj delovnih skupin, ki delujejo vzporedno in neodvisno druga od druge, nepovezane in časovno neusklajene, uvajajo kup parcialnih rešitev (glede na partikularne interese) in le še bolj meglijo celostni pogled na tako občutljiv sistem, kot je šolski. Skrajno omalovažujoče do skupine strokovnjakov, zbrane v delovni skupini za NPVI. Kajti – ko že opravimo razmislek o neki temi, se pojavijo »rešitve« neke druge skupine, ki niso bile skomunicirane, saj za te skupine sploh nismo vedeli. Tako se je zgodilo tudi včeraj, ko je bila podskupina za karierni razvoj zaposlenih v vzgoji in izobraževanju postavljena pred dejstvo že izdelanega pravilnika o napredovanjih (zaveza MVI sindikatu pa je bila le uvedba 4. naziva). In če bi se v delovni skupini domislili kariernega razvoja brez imperativa upravnega postopka?
No, naslednjih nekaj let zagotovo ne bo mogoče.
Tako je nemogoče delati, že v osnovi so preštevilna vrata zaprta. V prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema, kjer v ospredju niso otroci, učenci, dijaki, temveč interesi posameznih skupin ter okostenelost in samovolja posameznih inštitucij, ne morem in nočem več sodelovati. NPVI si nisem predstavljala kot skrčeno obnovo dela drugih delovnih skupin.
Zato sem podala izstopno izjavo.
Menda je Churchill izjavil: »Če želiš, da se nič ne spremeni, ustanovi delovno skupino.« Glede na število delovnih skupin, se, žal, še dolgo ne bo nič spremenilo.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj