Danes je 2. april, svetovni dan avtizma. Sem razmisljala, o čem bi pisala, a se mi je tema te dni ponujala kar sama.
V torek sem šla na drugi mednarodni posvet DO RE MI Skrivni svet avtizma.
Bila sem že na prvem posvetu lani. Čisto po naključju, po povabilu kolega, ki je sodeloval na njihovi okrogli mizi. Že takrat so me čisto začarali.
DO RE MI inkluzija
Zato sem se odločila, če bo le možnost, naslednjič spet pridem.
V tem letu po pogovoru z njimi o prepričevanju odločevalcev za nujnost prilagojenih programov v glasbenih šolah se žal s strani slednjih ni zgodilo prav nič.
Zdaj se je moja nevrorazlična hči vpisala v glasbeno šolo. Brez pripravljalnice. Sprejeli so jo v visoko konkurenčni kategoriji za klavir, ker je na sprejemnem izpitu brezhibno zapela Zemlja pleše.
Ima izjemen posluh. Ne vem, če je popoln, ker se na to ne spoznam. Naj ocenijo tisti, ki se. Meni je super, vendar sem pristranska, ker sem njena mama.
Moja hči ima odkrenljivo pozornost in sum na disleksijo. Je tudi hiperaktivna (sploh doma) in ima težave s senzorno integracijo. Je pa daleč od avtizma. Pač nevrorazlična. Smo kar vsi v naši družini.
Glasbeno šolo je začela z veliko muko. Privajanje na vsakodnevne intenzivne vaje je bilo polno joka in prepirov. Zdaj se že sama usede za klavir in pridno vadi. Ure in ure.
Njena učiteljica je stroga. Misli, da ne vadi in je ne posluša. Vsakič to zapiše v beležko in morava z možem podpisati. Povabila naju je tudi na govorilne ure, da se pogovorimo o njenem pomanjkanju vaje, neposlušnosti in občutka za tipke.
Na govorilne ure sem poslala moža, ker sem bila jaz preveč jezna, da bi šla. Povedala bi ji, da je naloga pedagoga učiti otroka na način, s katerim se bo naučil in ne vztrajati pri načinu po katerem se ne nauči. S prilagoditvami se da marsikaj. Sploh, če poznaš Willemsovo glasbeno pedagogiko.
https://drustvo-willems.si/edgar-willems
Na posvetu v torek sem kar z odprtimi očmi in usti poslušala, kaj vse se da početi z uradno neučljivimi učenci na glasbeni šoli. Z učenci, ki jih javne glasbene šole ne pustijo blizu. Z zavistjo sem poslušala, kaj vse sta Nuša Piber, Mateja Tomac Calligaris in njuni pedagogi ter njihov podmladek naredili za svoje učence. In se jezila, zakaj tega ne more dobiti moja hči.
Verjamem, da so nevrorazlični učenci zalogaj za učitelje. Če so zalogaj za učitelje v osnovnih šolah, ki so vsaj kakšen modul poslušali o učencih z posebnimi potrebami ali šli na kakšno dodatno izobraževanje, potem morajo biti hud zalogaj za glasbene pedagoge, ki nič od tega niso imeli. Razen, če so po ne vem kakšnem spletu naključij prišli do tega po lastni iniciativi.
Za klavir je dolga čakalna lista. Če moja hči ne zdela razreda, jo bodo v trenutku lahko zamenjali z drugo. Morda bodo pa njeni starši vedeli, kaj piše v tistem učbeniku ali v beležki. Staccato, legato in solfeggio so zame cazzato. Note znam brati le v osnovni lestvici, klavir igram večinoma po posluhu. Znam zaigrati par otroških pesmi in to je to.
Razmišljala sem, da bi šla sama na ure klavirja in solfeggia, se učila, da bi znala doma učiti svojo hčer. Za pouk v redni osnovni šoli imam predznanja, tukaj pa sem res bosa.
Moja hči po tipkah tolče s tako silo, da se mi klavir prav smili. Ker nisem mogla iz svoje kože, sva začeli delati vaje za zapestja in prste, peljala sem jo tudi na terapijo senzorne integracije in še tam dobila par idej.
Do tu zmorem, dalje pa res ne. Sprašujem se, kako lažje bi bilo, če bi bili glasbeni pedagogi dodatno usposobljeni za delo z nevrorazličnimi.
Da bi imeli ne samo željo, ampak tudi zakonsko obvezo izvajati dodatno strokovno pomoč in prilagoditve. Imeli ideje za prilagoditve.
Da bi bili subtilni za potrebe otrok in izhajali iz njihovih močnih področij. Sploh pa si želim da bi bili bolj inkluzivni.
Moja najljubša glasbena pedagoginja je rekla, da današnji sistem začetka učenja inštrumenta izhaja iz koordinacije oko-roka. Bereš note in to na inštrumentu izvedeš. Bi pa moralo učenje izhajati najprej iz občutka za glasbo. Najprej bi morala biti glasba, glasbeno uho. Potem vse ostalo.
Na tem mestu se sprašujem, koliko je neobdelanih glasbenih talentov, ki nikoli ne bodo pokazali svojega talenta, ker ne bodo deležni pravih pristopov.
Koliko je glasbenega talenta med avtisti! Koliko med dislektiki in koliko med adehadejevčki.
Ne moremo vsi iz Slovenije voziti otrok v zasebni glasbeni center DO RE MI na Bled ali v center E. Willems v Ljubljano. Tega si ne moremo privoščiti niti logistično niti časovno, mnogi tudi finančno ne.
Zakaj ne naredijo izobraževanja po Willemsovi metodi za vse po defoltu tam, kjer se usposabljajo glasbeni pedagogi? Zakaj ne dodajo prilagojenega programa v zakon tudi za glasbene šole?
Zaradi hčere sem se odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da se bo začelo tole premikati na bolje.
Gremo naprej! Borimo se dalje. Za nevrorazlične.
P. S. Komentar Tine na FB
Točno to! Poleg tega glasbena šola lahko nevrorazličnim otrokom da mnogo več kot le učenje inštrumenta in teorije. Mnogi med njimi so dispraktiki, hipo- ali hipertoniki, imajo slabšo pozornost, slabo fino- in grobomotoriko, senzorno preobčutljivost… Predvidevam, da se pri uporabi obeh rok ob hkratnem branju notnega zapisa, skrbi za ritem, drži telesa, nadzorom moči prstov / pihanja itd. vse omenjene težave lahko hitreje odpravlja. Poleg tega se učijo vztrajnosti in potrpežljivosti, česar jim pogosto primanjkuje.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj