To objavo pacam že dober teden. Menda so spet ne vem kateri planeti napačno poravnani med sabo in so privlekli na dan vso “psihiatrijo” s pomanjkanjem filtra.
Okoli mene so švigale strele iz ene in druge strani in tudi jaz sem bila bolj “psihiatrična” kot je običajno. Ta izraz sicer iz dna duše preziram, a tako so me poimenovali prijatelji, morda bolje rečeno znanci, ki se jim je zdelo zelo pomembno z mano zapeti za nekaj zame zelo malenkostnega.
V svoji nespečnosti sem razmišljala najprej: “A mi je tega res treba?!” Bi dala na ignore in šla dalje. Počakala, da se planeti poravnajo v optimum.
Pa se ti planeti nočejo in nočejo optimizirati.
Nekomu je bilo sila pomembno me buzerirati za nekaj, nad čimer nimam nobenega nadzora. Drugemu ob podobnem izzivu se je zdelo pomembno iti še na osebno raven in kritizirati mojo družino in moje prostovoljno delo. Spet tretji se je spraševal, če sem normalna, ko sem javno izpostavila nek problem. Nihče ni mojih izjav prebral z ustreznim bralnim razumevanjem in videli so samo svoj vidik ter izražali svoje predsodke.
Seveda, ko ne morem spati, grem v hiper analiziranje in iskanje vzrokov ter alternativnih scenarijev, če se kmalu spet znajdem pred konicami teh strel. Pri nekaterih, ki so mi morda bolj blizu, se sprašujem, ali je ta neprijetni pogovor načel prijateljstvo oz. ali je sploh kdaj bilo prijateljstvo, sicer zadnje čase izrazito enosmerno.
Jaz sem načelna in ne olepšujem. Tisti, ki me poznajo, vedo, da pri meni drugače kot neposrednega, a dobronamernega odziva ne morejo pričakovati. Nekateri pravijo, da sem naporna, drugi, da sem samo iskrena. Resnica je nekje vmes. Toliko samoanalize pa že zmorem.
Problem se pojavi, ko so moji sogovorniki isti. Še večji problem je, ko so isti in tega ne priznajo. Raje udrihajo po meni, njihove neprimerne izjave pa ostajajo samo sarkazem ali iskreno mnenje, ki ga jaz nočem razumeti.
Z leti sem se naučila pridobiti nekaj več razumevanja ob teoriji uma oz. socialnem mišljenju. To je misliti, kaj drugi misli. Ko zdraven pridaš še empatijo, si zmagovalec v medosebnih odnosih.
Samo ne ob kateri koli luni, vplivu ne vem katerih planetov, vremena, prekomerni obremenitvi službi, sosedove bučne zabave do poznih ur, gripe vseh tvojih družinskih članov, naknadnih vnetih ušes pri tvojih otrocih in skanju od zdravnika do zdravnika, hudih težavah tvojih prijateljev, pa še kaj bi se našlo.
Problem dvojne empatije je stvar, ki je v sistemu mojih (ne)vrednot zelo visoko na lestvici. Najbolj pravičniški, nerazumevajoči in napadalni so tisti, ki imajo podobne izkušnje kot jaz.
Ves moj zgoraj našteti nahrbtnik moje možgane prepriča, da sarkazem in “dobronamerna” opozorila glede moje grozne osebnosti razumem kot napad in velik stres.
A to zanje ni pomembno. Važno, da je njihov nahrbnik bolj poln in nafilan s pravimi problemi, moji problemi pa so nepravi. Tudi tega predsodka, kaj lahki ma kdo za pravi problem in kaj je nepravi problem, kdo sme biti pod stresom in kdo ne, sem že do onemoglosti sita.
Predihavam.
Skušam iti nazaj v stanje ravnovesja in prijaznosti.
Vi pa glejte, kdaj bodo planeti prav poravnani, preden se mi sploh spravite pisati.
Da me ne boste rabili obiskovati na Igu ali v Polju.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj