Večkrat se zalotim, kako razmišljam, koliko sem vredna. Moja vrednost namreč niha in je precej odvisna od mojega razpoloženja ter posledično moje samozavesti.
To je seveda samovrednotenje. Kaj pa vrednotenje v očeh drugih?
Moja mama me je vzgajala, da moraš biti delaven in izučen, da si kaj vreden. Potem si moraš poiskati službo, v kateri bi potencialno lahko vegetiral do penzije. Ali do konca svojega življenja. Karkoli pač pride prej.
Že s prvimi zaposlitvami, sem se začela zavedati, da pri meni drugi del te mantre ne bo deloval. Do konca eno in isto? Ne bo šlo. Že s tem, ker sem padla v spiralo prekarnosti in izbire delovnih mest glede na socialno klimo in privlačnost dela.
Na fakulteti v prvem letniku je ena od zdaj že pokojnih profesoric lepo povedala: “Če hočete delati z otroki, ne pričakujte velikih zaslužkov, še posebno pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Tu je bolj pomemben občutek, da delate v dobro drugih. Občutek altruizma, dela v dobro družbe. Tega se ne da finančno ovrednotiti.”
No, dnevi socializma so davno mimo. V” skupno dobro” ni več vrednota. Samoplačniške storitve so se razpasle kot gobe po dežju, vsak hoče svoj čimvečji delež. 100 EUR tu, 5.000 EUR tam. Za prvič. Potem ponovi vajo.
Od mene, ki sem po vrednotah, stranskosti in še čem od nekdaj leva, vsaj dokler mi ne bo počil film, ne boste dobili takih računov. Se vedno vztrajam v javnem zdravstvu, za javno dobro in dostopnost vseh do mojih storitev.
Mnogi, ki me poznajo, vedo, da pri meni dobijo brezplačne nasvete tudi na družabnih omrežjih. Starši in strokovnjaki mi pišejo in me kličejo iz vseh koncev in krajev. Ponujam seminarje brezplačno ali za poke šolde.
Na tem mestu pa pride odziv, ki ga jaz nikakor ne razumem. Ljudje se na seminarje ne prijavijo. Če je zastonj ali poceni, že ne more biti dobro.
Tisti, ki me klicarijo za nasvete, dan in noč, mojih nasvetov ne upoštevajo. Povozijo jih nasveti samoplačniških izvajalcev, ker oni morajo pa že bolje vedeti, če imajo toliko strank ob takšni ceni.
Tako da, razmišljam o moji ceni. Življenjski stroški se dvigajo. Moji zastonj nasveti niso vredni ne zame ne za tistega, ki ga rabi. V čem je torej smisel?
Zavedam se, da o tem preveč pišem v zadnjih objavah.
Me jezi.
Se moram spihati.
Moja draga prijateljica pravi, da se takšni kot sva midve, ne znajo tržiti. Tudi za brezplačno ali za poke šolde. Se ne zapakirajo v lep paket, se ne oglašujejo ne vem kje. Tisti strokovnjaki, ki to znajo, nas ob ovirah kličejo za nasvete in nato naše ideje drago prodajajo dalje.
Problem je, ker ne znamo reči “ne”. No vsaj otrokom, ki bi jih najraje zavaroval in jim vlil vse strategije za lažje življenje naenkrat v glavo.
Drugim strokovnjakom in nekaterim staršem jaz že začenjam reci “ne”. Roka roko umije… Ne moreš kar naprej pričakovati, da boš na strani prejemanja, jaz pa na strani dajanja.
Seveda se mi dajanje preko družabnih omrežij tudi pogosto obrestuje. To se je lepo izkazalo, ko sem ta teden samo objavila, da moja hči rabi pomoč pri poštevanki in ste čudoviti ljudje samoinicioativno na veliko začeli pošiljati gradiva.
Tako se spet sprašujem, kako je možno, da moja vrednost tako niha.
Morda je problem v meni, ker dovolim nekaterim, da me podcenjujejo.
Morda v tem, da se mi družine zasmilijo, sploh otroci. Najhujša dilema pride, ko bi otroku rad pomagal, pa imaš vmes strokovnjaka ali starša, ki bi ga zaradi nehvaležnosti najraje spravil iz svojega življenja.
Na srečo sem začela obiskovati supervizijo ravno na ta račun. Kako se ustrezno vrednotiti in kako reči “ne”. Tole bo moj cilj. Pa sem mislila, da mi bo težko ubesediti ta občutenja…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj