Avtistični otroci in mladostniki potrebujejo pomoč in podporo svojih družin, vzgojiteljev in učiteljev, zdravstvenih delavcev, specialistov, terapevtov in skupnosti, da bodo lahko optimalno razvijali svoje potenciale.
Pri razvijanju potencialov jih ovira mnogo izzivov.
18,6% staršev avtističnih otrok namreč izpolnjuje kriterije za diagnozo posttravmatske stresne motnje oz. PTSD.
Približno 40% ima pridruženo vsaj eno od anksioznih motenj. Najmanj polovica jih ima tudi ADHD. Po nekaterih raziskavah celo več kot tri četrtine. Pogosteje trpijo za motnjami spanja in hranjenja. Povečano je tveganje za epilepsijo. Okoli 90 % jih ima težave v senzorni integraciji in modulaciji.
Imajo tudi višje tveganje za takšne in drugačne poškodbe in prezgodnjo smrt kot nevrotipični. Raziskave so recimo pokazale, da avtisti 160-krat pogosteje umrejo od utopitve kot neavtistični. Grozna statistika!
Zaskrbljujoče številke so tudi z vidika samomorilnosti. Avtistični otroci in mladostniki dvakrat pogosteje pomislijo na samomor kot nevrotipični. Izzivi v socialni komunikaciji lahko vodijo v pomanjkanje čustvene povezanosti, kar poveča tveganje za samomorilnost. Ne pozabimo še, da so avtistični otroci in mladostniki bistveno pogosteje kot njihovi vrstniki podleženi bullyingu.
V kontekstu dodatnih izzivov je še kako pomembno izpostaviti, da tudi starši avtističnih otrok in mladostnikov potrebujejo pomoč in podporo. Pri tem moramo biti pozorni na dejstvo, da matere in očetje potrebujejo različne oblike pomoči in podpore.
Starši lahko namreč različno doživljajo podporo nevrorazličnosti svojih otrok.
Raziskave so pokazale, da matere ponavadi dajemo večji poudarek na kvalitetne strokovne obravnave in na potrebo po oddihu od starševskih obveznosti. Stremijo k podpori skupin za (samo)pomoč in svetovanju.
Zelo nas jezijo nezadostna strokovna podpora, vključno z nedostopnostjo do storitev, neustreznost dela v vzgojno-izobraževalnih in drugih institucijah v kontekstu pravilnih pristopov do naših otrok ter pomanjkanje podpore pri popoldanskih šolskih obveznostih (vse ostane na nas).
Po drugi strani pa očetje glede na raziskave dajejo več pomena razvijanju socialne interakcije. Tako kot mame jih jezi nezadostna strokovna podpora njihovim otrokom. Pomembno jim je tudi, kako otroku omogočiti kvalitetnejše preživljanje prostega časa, mu nuditi ustrezne priložnosti za sprostitev in razvijati samostojnost v okviru vsakodnevnih aktivnosti.
Pojavnost anksioznosti (tri četrtine) in depresije (štiri petine) je močno povišana pri materah avtisičnih otrok. Tako z anksioznostjo kot z depresijo se sooča dobri dve tretjini mater.
Starši avtističnih otrok glede na raziskave doživljajo bistveno višje ravni stresa kot starši nevrotipičnih otrok ali starši otrok z drugimi nevrorazvojnimi motnjami. Nivoji stresa se seveda spreminjajo od staršev do staršev, tudi od situacije do situacije, nanje pa najbolj vplivajo: karakteristike starša, karakteristike otroka, podporni sistem družini, strokovna podpora in socioekonomski status družine.
https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1750946719301552
Kako bi si želeli, da bi bilo bolj enostavno…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj