Te dni veliko razmišljam o obrekovanju. Menda je razlika med opravljanjem in obrekovanjem, možna je še tretja opcija v smislu (ženskega) čvekanja.
Vse troje že dolgo ni ženska domena, je pa pojavnost kljub temu višja med nežnejšim spolom.
Obrekovanje naj bi bilo zlonamerno, medtem ko je opravljanje stvar ventiliranja. Ženskega čveka niti ne razumem, ker se bila od nekdaj tomboy, neposredna in pogosto dobesedna. Morda zna to razložiti kakšna bolj ženstvena ženska.
Za ukvarjanje z drugimi kar tako je moj dan prekratek – škoda mojega časa in energije.
Jaz sem bolj za občasno ventiliranje. Vendar ne v smislu ukvarjanja z drugimi, temveč v smislu vpliva njihovih dejanj na moje življenje.
Ko mi nekdo krati spanec, se spiham, potožim družini in prijateljem.
Pogosto grem v konfrontacijo z njim. Prej nimam miru. Mora vedeti, da me je prizadel, tako ali drugače.
Pa pridemo do naslednje oblike. Obrekovanje. Tega sem bila žal prepogosto tarča, saj sem vedno nekako izstopala.
Z leti sem dobila trdo kožo in pridobila kar nekaj strategij soočanja z bullyi. Obrekovalci so namreč bullyi. Skušajo očrniti tvojo družbeno podobo zaradi lastne koristi, dvigovanja lastne samopodobe ali enostavno zaradi lastnih psihopatskih oz. sociopatskih tendenc.
Na začetku sem se spraševala, kaj jih žene. Kako imajo lahko toliko sovraštva do mene, da porabijo toliko energije za to.
Zdaj vedno bolj ugotavljam, da je to njihov problem. Je njihova energija. Je njihovo sovraštvo, ki z mano dejansko nima nič.
Ko misliš, da si s tem zmagal, žal pride nova fronta.
Obrekovalci se lotijo tvoje družine. Bullyi pridejo do tvojih otrok.
Takrat pa jaz izgubim stoično držo. Moje otroke pusti pri miru! Nauči svoje otroke, da jih pustijo pri miru.
Groza me je ob deklicah (in dečkih – smo za enakopravnost spolov), ki svoje frustracije in brezmejno vzgojo sadistično implementirajo v odnos s sošolci. Podmukle, obrekovalne izjave, ki jih občasno izrekajo že v vrtcu, vse pogosteje pa v prvih razredih osnovne šole.
Jaz v osnovni šoli nisem vedela, kaj je to obrekovanje. Takrat smo si vsi med seboj pomagali, nihče se ni imel za nekaj več. Vsekakor pa nihče ni bil dovolj manipulatorski, da bi to izvajal.
Sprašujem se o psihičnem stanju zgodnjih obrekovalcev. Ali imajo doma tak model? Se z njimi nihče ne ukvarja? Ali se z njimi preveč ukvarjajo in jih postavljajo na piedestal? So doma deležni takšnih in drugačnih zlorab in morajo to izkušnjo predajati našim otrokom?
V bistvu mi postaja čisto vseeno, če so to otroci in ranjene duše. Dokler so njihova tarča moji otroci, pri meni ne bo opravičila. Že tako smo v preteklosti preveč nastavljali drugo in tretje lice.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/10/10/sikaniranje-dvojno-izjemnih/
Tako kot sem sina morala učiti, da udari nazaj, ko so ga v prvem razredu pretepali, bom izgleda prisiljena svoji punci učiti udariti nazaj. Beseda bo prisiljena postati rušilni slon, ne samo konj.
Res žalostno in proti vsem mojim načelom.
But it’s a dog eat dog world. Darwin v svoji najbolj gnusni obliki.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj