Ne vem, če veste, v zdravstvu moramo obvezno nositi maske od julija. Zgoraj brez smo lahko bili le par mesecev.
Od uvedbe mask strokovnjaki, ki delamo s predšolskimi otroki opažamo generacijski upad govora, komunikacije in interakcije. Pri otrocih z dejavniki tveganja za težave na tem področju je razlika od prej še večja.
Predstavljajte si otroka, ki se je rodil po marcu 2020. Večino svojega življenja je preživel ob neustreznih govornih modelih, zapovedani manjši socialni interakciji in v odvzemanju naravnih oblik socialne interakcije in komunikacije.
Tudi otroku, ki se je rodil par let prej, ni nič kaj bolje. Ravno, ko se je začel zavedati, kaj je razlika med ‘hiša’ in ‘šiša’, je z masko, ki zmaliči glas, postalo to praktično enako.
Zdaj v mojo ambulanto prihaja vse več otrok z verbalno dispraksijo. Pa ne vem, če je ta prava, prirojena, ali zaradi mask priučena. Ne vedo, kako nastavljati govorni aparat, da bodo lažje skomunicirali želeno in bili ob tem razumljeni.
Opažam tudi porast otrok, ki ne vedo, kako se vesti ob novi odrasli osebi. Eni razštelani, drugi s pomanjkljivimi vedenjskimi spodbudami. Zaradi pogostejšega preživljanja prostega časa za ekrani bolj odkrenljivi in razdražljivi. Nekateri preprosto brezmejni ali celo nevzgojeni.
Razumem, da je to nova realnost in se moramo mi spremeniti v dojemamu normativnega.
Vsaj glede vzgojenosti, kjer generacijsko pomanjkljivo vzgojeni starši pomanjkljivo vzgajajo nove generacije otrok. Pomemben je izgled, ne vsebina. Čas za ekrani pri obojih pretiran, vlaganja v kvalitetne odnose v živo pa vedno manj.
Če se bom ponovno razburjala nad milenijci in generacijo Z, itak ne bom nikamor prišla. Tukaj so moje roke zvezane, jaz sem prastari, negrajoči dinozaver.
Nekaj, kar pa lahko nadziram, je strokovna presoja glede dejavnikov, ki otroke ovirajo pri optimalnem razvoju. Ekrani, socialno distanciranje in maske.
Za prva dva dejavnika je bilo s strani pediatrov ter pedopsihiatrov, psihologov in drugih strokovnjakov že ogromno napisanega in v javnosti izrečenega. Nihče pa se ne obregne ob maske.
Otroke se vozi na terapije, terapevt ima masko. Nekateri se še zdaj skrivajo za debelimi pleksi stekli.
Povejte mi, komu na čast? In kako naj se jaz, ki večina terapevtskega časa preživim na tleh, omejim s pleksi steklom? Kako naj porajam ustrezno socialno interakcijo in komunikacijo otrokom, ki imajo največ težav pri tem. Avtističnim, odkrenljivim in govorno nerazumnljivim?
S kolegicama mag. Nevenko Gričar in Meto Štravs smo naredile raziskavo o vplivu epidemioloških ukrepov na avtistične in dispraktične otroke. Tu so rezultati.
Na mednarodni konferenci, kjer smo našo raziskavo predstavile, nas je poslušalo cca 15 ljudi. Strokovnjakov na področju posebnih potreb in staršev. Koliko od teh je poslušalo aktivno, ne vem.
Ne razumem, kako hitro smo sprejeli, da je ukrep sorazmerno bolj pomemben od učinka na otroke. Postali tako grozno apatični. Ni mi jasno…
Mičkumačku, a se kdo vpraša, kaj delamo otrokom?! Kje si Primc, a boš tudi za to zbiral podpise? Verjetno ne. Saj nikoli ne gre zares za otroke.
V iniciativi Otrok ne damo, smo se zborili za normalizacijo v šolstvu. Vesela in hvaležna sem za to.
A zdaj se nihče ne bori za otroke v zdravstvu. Po mojem nihče ne ve, da ta problem ostaja. Nihče ne ve, da mi zdravi ob otrocih brez okužb delamo še vedno v neustreznih razmerah.
Za otroke gre. Ja pajade!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj