Danes se je moja hči malo prijela z učiteljico v prvem razredu.
Imeli so nalogo risanja po navodilu “nariši levo od / desno od / nad / pod drevo”.
Ko je morala narisati gobo pod drevo (pri katerem je sama dorisala ravnino in spodaj pobarvala zemljo), je gobo narisala ob drevo. Gobe namreč rastejo iz zemlje, v zemlji so korenine drevesa in nič drugega.
Bojnedej, da bi morala narisati metulja pod drevo.
Doma smo imeli dolgo debato na to temo v kontekstu njenega občasnega dobesednega razumevanja in rigidnosti.
Mož ji je dal prav. Navodilo učiteljice naj bi bilo po njegovem napačno. Učiteljica bi morala v navodilu uporabiti nekaj, kar je dejansko v zemlji pod drevesom. Če bi hotela gobo pod, bi morala navodilo natančneje opredeliti “pod krošnjo drevesa”.
Jaz sem pametovala, da je imela učiteljica prav, saj je naloga zahtevala orientacijo glede na drevo in ne poznavanje ekosistema.
Moj aspi sin je imel 15-minutno lekcijo, kakšne gobe vse poznamo in kje na zemlji bi bilo najbolj primerno mesto za določeno gobo. Menda tudi v zemlji pod drevesom.
Ob vseh teh različnih pogledih sem se spomnila, kako je prijateljica učiteljica pripovedovala o izzivu v prvem razredu, ko so z otroki naštevali sadje.
Druga učiteljica (vzgojiteljica) v razredu je namreč omenila kivi. Deček z aspi znaki, je takoj šel v zrak, da kivi že ni sadje, temveč žival. Ona pa kontra, naj si ne izmišljuje. Takrat so se pogovarjali o sadju in kivi je sadje.
Kivi je tudi žival, mimogrede.
Kljub temu, da sta bili obe nalogi dokaj enoznačno zastavljeni in je bila pričakovana zgolj reprodukcija in uporaba znanja, sta bili učiteljici soočeni z zanju preveč divergentnim odzivom otrok.
Oba sta dobila povratno informacijo, da je napačen odgovor. Če gledamo striktno znanstveno, sta bila oba odgovora pravilna.
Samo kreativnega razmišljanja naših otrok nista pričakovali…
Tisti, ki kot pedagogi razumemo in sprejemamo neobičajne odgovore ali manj razumljive asociativne preskoke (nevrorazličnih) otrok pri preverjanju znanja, z veseljem sprejmemo ustreznost teh odgovorov.
Samo njihov način razmišljanja in najbolj pričakovano pot ob tem razmišljanju moramo razumeti.
Tako kot moja prijateljica učiteljica. Ona razume.
Če ima otrok drugačno rešitev, a ga ne bi vprašali, kako je do nje prišel?
Presenečeni bi bili, ko bi ugotovili, koliko otrok pravilno razmišlja, le ubesediti tega ne znajo na konvencionalen način.
Dajmo jim priložnost!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj