Jaz mojega aspi sina stalno potiskam v socialne situacije.
Če ne bi, bi bil samo doma in imela tista dva prijatelja, ki ju načeloma vidi le v šoli ali se z njimi “druži” ob igranju računalniških iger na daljavo.
Hodimo na rehabilitacijske vikende z Združenjem Bodi Zdrav, pa je večino časa s sestrama ali sam, zaprt v sobi. Kdaj tudi nekje v daljnjem kotu v prostoru z zabavo s prebadajočim se pogledom “a res moram biti tu”.
Organiziram “playdate” z drugimi nevrorazličnimi mladostniki, a je samo jezen name.
Povabim njegove prijatelje na slumber party, pa niti njim niti njemu ni do tega.
Počasi se sprašujem, ali je to res potrebno.
Njegovo življenje je, njegove odločitve.
Zdaj je že v teh letih, da se moram kot mama počasi posloviti od helikopterstva in mu prepustiti njegov mir.
Yeah right!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj