Kot otrok sem rada zbirala stvari.
Najprej sem nadaljevala z očetovo zbirko znamk, kar mi je hitro postalo nezanimivo. Posebne znamke so izdajali le ob posebnih priložnostih, drugače pa so si bile podobne kot jajce jajcu. Če si hotel izstopati, si moral imeti znamke iz tujine. To je pomenilo, da si moral prejeti pošto iz tujine.
Ta moja ugotovitev me je vodila do druge zbirateljske obsesije. Razglednic. Pošiljala sem si jih od koderkoli, kjer smo že bili na počitnicah in prosila vse okoli mene, da mi jih pošljejo.
Ker nismo veliko potovali, počitnice so bile le vsakih par let, te razglednice niso preveč napredovale v kvantiteti.
V tistih časih je bilo moderno, da si dobiš t.i. osebo za dopisovanje oz. penpal. Nekoga, ki si s tabo dopisuje.
Meni je bilo zoprno kar izbrati nekoga s seznama v otroških časopisih (ja, generacije za mano, imeli smo male oglase za dopisovanje), zato sem k dopisovanju spodbujala vse tuje otroke, ki sem jih spoznala na taborih.
Najdlje časa sem si dopisovala z deklico iz Nemčije in s skupino otrok iz Turčije. Preko posebnih pisem smo ohranjali stike kot bi si danes pisali preko Messengerja.
Vsem sem tudi težila, da mi iz njihovih potovanj pošiljajo razglednice. Glede na to, da je moj poseben interes trajal še pošteno v adolescenco, se je teh razglednic nabralo za cel kovček.
Vmes je ta moj interes zamrl, a me vsake toliko časa še pocrklja. Kamorkoli posebnega grem, si pošljem razglednico. Včasih jo pošljem mami, da ne izgleda preveč čudno, ko jo naslovim nase. Nekaj časa sem jih pošiljala psu.
Vsake toliko časa poprosim prijatelje, da pošljejo razglednice mojim otrokom. Tistim, ki jim lahko zaupam, povem, da naj jih pošljejo kar meni, ker se jih še vedno razveselim in vse shranim.
Mojo ljubezen do zbirateljstva je v zgodnji starosti podedoval tudi moj aspi sin.
Začel je zbirati lesene palčke in kamne. Nič ni prepustil naravi. Vse smo morali imeti spravljeno po stanovanju, žepih in torbah.
Potem smo ga preusmerili v malo bolj “poredke” predmete in se je zapičil v plastične žličke za sladolede.
Svojo strast je nato zamenjal za zbiranje Lego figuric. Ali ste vedeli, da je na svetu več Lego figuric kot ljudi? Ali pa, da se sezonsko spreminjajo obrazi in vzorci na oblačilih pri istih figuricah? Niste? No, moj sin je to vedel pri 2,5 letih.
Lego se je kar nekaj časa obdržal. To je bilo zbiranje, ki je bilo še meni všeč.
Naslednje mi namreč ni bilo več.
Pojavilo se je t.i. hordanje.
Začel je zbirati odpadke. Sam je rekel, da zbira odpadno embalažo, da bo iz nje nekaj ustvaril.
A kaj, ko je pogosto pozabil sprazniti embalažo za hrano ali pijačo oz. v elementu najhujše OKM ni pustil, da se karkoli zavrže.
S hrano in tekočino so prišle mravlje in ose, zato sem začela te stvari metati stran.
Najprej ob njem, kričečem in skakajočem v blokovske zabojnike z embalažo (ne vem, kako je njegov OKM presegel njegovo olfaktorno in taktilno preobčutljivost).
Nato na skrivaj, ko ga ni bilo doma. Ko je ugotovil, da nekaj manjka, smo imeli spet izpade.
Problem v njegovem zbirateljstvu je bil, ker je on opazil vsako najmanjšo spremembo. Tako kot na Lego figuricah. Če sem hotela kaj nadomestiti, je vedel. Sploh, če je bilo oprano, ni bilo več dobro.
Izgubo teh stvari je doživljal kot izgubo bližnje osebe.
Takrat je pozabil na nevarnosti okoli sebe, tako je bil pobit. Ko je mislil, da mu je igračka, ki naj bi jo imel v žepu, padla ven, je stekel brezglavo na cesto. Ali pa skušal skočiti skozi okno iz četrtega nadstropja, ker je mislil, da mu je odpihnilo mucko z oblačila. Ja, tudi te je zbiral in jih imenoval “prahec”.
Po teh dveh epizodah sem ga po hitrem postopku odpeljala do pedopsihiatrinje, ta pa ga je poslala naprej. Nihče ni hotel govoriti o OKM, samo o akutnem poslabšanju avtizma.
Takrat sem prvič začutila, kako visokofunkcionalni lahko v trenutku postane nizkofunkcionalni in so te meje zelo nepoštene. Takrat me je bilo pošteno strah zanj in za njegovo prihodnost.
Vse to se je dogajalo po prvem valu epidemije. Namesto na morje smo hodili k pedopsihiatrinji in k drugim strokovnjakom. Šola je zahtevala spremembo odločbe zaradi potrebe po spremljevalcu in za pridobitev dodatne ure DSP psihologa.
Kaj je bil sprožilec teh epizod, ne vem. Mogoče konstantne slabe novice v medijih. Strah pred izgubo bližnjih zaradi te strašljive in vseprisotne bolezni se je pri njemu spremenil v potrebo po hordanju vsega možnega.
Mogoče je hordal že prej in jaz nisem opazila. Ko smo bili nonstop skupaj, pa sem začela opažati in metati stran ter s tem poglabljala njegovo stisko. Nimam pojma.
Jeseni pred drugim valom je nato šel v šolo v naravi in sem zagnala celo paniko. Zahtevala sem izredni sestanek z učitelji, ki so me čukasto gledali, kaj jim govorim. Občutek imam, da mi, razen specialna pedagoginja, niso sploh verjeli, lako hudo in nevarno je to njegovo obsesiranje.
Na srečo se je izšlo le s par manjšimi izzivi.
Hordanje pa se je po slabih dveh letih in takšnih in drugačnih alternativnih terapijah ustavilo.
Zdaj zbira moja najmlajša hči. Hobotnice, želve in lignje.
Zaenkrat plišaste. Groza me bo, ko bo imela denar in si bo lahko kupila žive. To si namreč zelo želi. No, želvo bi še šlo, hobotnice ali lignja pa si ne predstavljam.
Zaradi plišastega lignja, ki ji ga prejšnji teden nismo hoteli kupiti, še sedaj joče in ima izpade.
Zakaj je morejo zbirati razglednice kot jaz?!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj