Nedavno sem na en mah prebrala knjigo specialne pedagoginje Dragice Kraljič, Nisem kot drugi.
https://www.primus.si/nisem-kot-drugi
Fantastično. Ni drugih besed, ki bi jo bolje opisale.
Knjiga je narejena iz več kratkih zgodb, kjer Dragica opisuje svoja doživetja in občutke. Zagonetke, skrbi po eni strani ter čast in srečo po drugi ob materinstvu in življenju v Posočju. Kako je biti ženska in kako je biti mama osebi z Downovim sindromom.
Janek se je pred več kot 30 leti rodil s tistim kromosomom več, kar mu daje njegovo posebnost. “Poslan” je bil mami, ki je že pred tem začutila, da se mora skozi svoj študij in delo na to pripraviti. Še preden se je rodil.
Že nekaj let živita v Posočju, kamor ju je vodila ljubezen. Pred štirimi leti žal že preminuli Vojko, Dragičina velika ljubezen, ju je z odprtimi rokami sprejel v paketu in Janeka vzel za svojega. Skupaj so uživali v objemu prečudovite okolice in eden drugega navdihovali ter spodbujali v svojih posebnostih oz. nenavadnosti, kot temu reče Dragica.
Ob branju sem vsako zgodbo doživljala kot svojo, Janeka pa sem v živo videla pred sabo v vsakem njegovem odzivu. Z vsemi nevrorazličnimi značilnostmi.
Veselje, žalost, jeza, navdušenje in ponos so me izmenično spreljali ob zgodbah. Res mi je žal, da je Dragica morala doživeti določene stvari v otroštvu in kasneje v odrasli dobi, a je zrasla po njih kot feniks iz pepela.
Najbolj sem seveda uživala ob opisih Janekovih prigod, kjer sem lahko podoživljala njegovo čustvovanje in rast. Res fantastično zapisano.
Polnočna pospravljanja, živobavne kariraste srajce, postopna prilagajanja na spremembe ter iskanje poguma za nove izzive in dogodivščine.
Vse to in še več boste dobili v tej knjigi, ko jo preberete. Če ste knjigožeri kot midve z Dragico, jo morate čimrej prebrati! Če niste, vseeno toplo priporočam, saj je lahko in zanimivo čtivo. Skupaj z njima boste rastli tudi vi! Garantiram.
Za Dragico sem prvič slišala takoj po fakulteti. Pisala sem članek o odkrivanju visokega tveganja za pojav specifičnih učnih težav in sem ob iskanju literature o specialnopedagoškem delu v vrtcu naletela na mojo prvo Dragičino knjigo. Polna idej mi je še kako pomagala pri delu v vrtcu in kasneje v ZD.
Z Dragico sem se posredno srečala več kot desetletje kasneje, ko je bila ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev, v katerega je bil vključen moj službeni otrok. Z visoko mero elegance in posluha je poskrbela, da so še ne vem kako veliki izzivi pri vključevanju otroka v skupino postali pravi mačji kašelj.
Najini poti sta se ponovno križali, ko sem začela brati njene kolumne v reviji Jana. Prebrala sem prvo, ki me je vzpodbudila k razmišljanju o mojih lastnih lastnostih kot nenavadna mama. Tako si namreč Dragica pravi in kolumne vedno naslavlja kot prigode nenavadne mame, tj. mame osebe s posebnimi potrebami.
Njena razmišljanja so me tako pritegnila, da sem začela tedensko kupovati Jano in se kasneje tudi nanjo naročila le zaradi zanimanja, kaj bo zapisala naslednjič.
To je trajalo nekaj časa, potem pa sem v isti reviji zasledila članek o njeni novi knjigi.
“To knjigo moram dobiti v roke,” sem si takoj rekla in čakala, da pride do knjižnih polic. Vmes me je malo povozil čas (upam, da je to prava metafora – zveni, da ravno ni, a mi paše v kontekst z dvojnim pomenom) in kaj hitro se je začelo poletje.
Tako sem se nekega poletnega dne odločila, da ji kar pišem. Zasledila sem namreč, da z Janekom živita v Mali vasi, tako kot sem dolga leta živela jaz. Vendar ta Mala vas ni v Ljubljani, temveč v bližini Bovca, kamor smo se mi odpravljali na kratek oddih takoj po koncu šole.
Pozdravljeni! Konec meseca gremo z družino za 4 dni v Bovec. Če bi imeli čas za kakšno kavo v ponedeljek, bi vas z veseljem povabila.
V drugem sporočilu sem jo prosila za nakup izvoda knjige z avtogramom. Vprašati ni greh. V tretjem pa za napotke glede najbolše poti do Bovca. Kdo bo pa bolje vedel od domačina? Spet, vprašati ni greh.
Najino težko pričakovano srečanje se je bližalo. Zmenili sva se, da se dobimo v Kavarni v centru Bovca.
Bil je noro vroč dan, zato smo se s pupami in taščo vkopali raje v notranjosti kavarne, kjer smo v navdušenju pričakovali srečanje z zvezdama iz kolumne. Obe s taščo namreč radi bereva Jano, zato je bil tudi zanjo poseben dogodek.
Na našem prvem srečanju v živo smo se pozdravili, kot da smo že stari prijatelji. Janek je prišel ravno iz službe, kamor se vozi vsak dan kakšno uro v eno smer, Dragica pa ga tam čaka celo izmeno ter bere svoje knjige in časopise.
Utrujen od vročine je padel dol, kot se spodobi po napornem šihtu zeksal tisti gosti sok in z zanimanjem poslušal žlobudranje naših pup.
Namesto knjige, ki sem jo želela kupiti, so me pričakala darila. Samo Dragica in Janek to zmoreta. Se razdajata in pocrkljata ljudi okoli sebe.
Prinesla sta nam darilo – njuno knjigo, s čudovitim posvetilom od obeh. Zraven sta dodala še čokolade Merci za vsakega od mojih čmrljev eno.
Moji pupi sta se z Janekom takoj ujeli. Skupaj so napadli avtomat za kamne in z navdušenjem metali vanj evre ter čakali, kaj bo ven prišlo. Me gospe, pa smo končno v miru spile kavo.
Naš pogovor je potekal sproščeno in kar hudo nam je bilo, da že moramo vsak svojo pot. Zmenili smo se, da ju obiščemo spet na jesen. Kraji so res čudoviti in z veseljem se bomo vračali. Sploh zdaj, ko imamo tam nove prijatelje.
P. S. Pa še nekaj modrosti iz najnovejše kolumne v reviji Jana:
Vsak človek v svojem življenju doživi mnogo reči, ki so pretežke, da bi jih zmogel nositi ali razdelati sam. Od rojstva do smrti. In tudi načinov tolažbe je mnogo. Verjetno je najpogostejša tista (in tudi najbolj neuporabna), ko komu rečemo: “Saj ni tako hudo. Minilo bo!” Kar je pravzaprav res, vendar tistemu, ki ga tako tolažimo, to prav nič ne pomaga.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj