Nevrorazlično striženje

Že dolgo časa nisem zapisala kakšne naše domače prigode. Se mi zdi, da je ta blog prvotno zajemal samo prigode. Z leti se je razvil malo v moje nerganje nad svetom, malo v neko strokovno pametovanje, humorja pa je iz leta v leto manj…

No, pa se vrnimo na prigode.

Mojega bika od sina, ki je pošteno zakorakal v najstniška leta, me prerasel že za pol glave in dobil moški glas, sem spet počasi privajala na striženje.

Kdor ima doma nevrorazličneže, me po mojem sočutno razume ali pa me skuša vsaj malo razumeti. Kdor nima teh izkušenj, misli, da pretiravam. Kot vedno.

Vsak začetek poletja imava isti ples. Jaz se odločim, da ga bom postrigla. On se odloči, da tokrat gotovo ne. Potem mu prigovarjam, ga skušam z racionalizacijo prepričati, na koncu pa ga podkupujem, v navečji nuji pa mu grozim.

Letos je ta najin ples trajal bistveno dalj časa kot prejšnja leta. Je velik in se o (skoraj) vsem že sam odloča. Tak je najin dogovor.

Le pri spreminjanju sezonskih oblačil in frizuri moram poseči jaz s svojim teženjem. Zaradi senzorike.

Če se spomnite, je bil letos že maja gozen vročinski val. Takrat je naokoli hodil v jakni in dolgi, debeli trenirki, doker nisem čisto popenila. Ker je bil maj, po njegovih predstavah namreč še ni bil čas za kratke hlače in rokave.

Isti izgovor je bil za njegove dolge, lepe valovite lase. Ker še ni bil čas.

Prišel je junij, z nekaj dežja ter hladnejšimi dnevi in kar naenkrat so se pravila spremenila. Zdaj ga nisem smela postriči, ker ga je preveč zeblo.

Junij se je spremenil v julij. Odšel je na počitnice z babicami in lasje so kar rasli. Kljub temu, da je teklo z njega vsak dan ob ektremno vročih dneh, ni pustil frizerju blizu.

Zdaj sem končno šla na počitnice oz. težko pričakovani dopust še jaz. Zato sem se odločila, da je že skrajni čas za moj frizeraj z mašinco.

O petka do danes sva se pregovarjala. Kregala. Racionalizirala.

Danes pa sem postavila ultimat, da se popoldne res mora ostriči. Sam, ob moji pomoči ali ob pomoči sestric. Mene so že enkrat strigle, izgubila sem precej las in obsedela z najbolj upaljeno frizuro. Zato se je odločil, da ga raje postrižem jaz.

Verjetno je pomagalo tudi obljubljenih 20 EUR podkupnine, ki sem mu jih obljubila že prejšnji teden. Namesto zneska, ki bi ga plačala frizerju. Dam raje njemu denar.

---

Ko je bil majhen, se je grozno bal zvoka mašince in striženja okoli ušes. Pa pri miru ni znal biti in sem ga hitro pocukala.

Tudi tokrat je moral najprej sam zagnati mašinco, da se je privadil zvoka, potem pa predihavati, da je bil lahko ob striženju pri miru.

Prvič v vsej dobi mojega frizerskega izživljanja nad njim, se med striženjem nisva niti enkrat skregala. Mirno je odsedel. Globoko v sebi pretrpel vsak pikajoč šop las po telesu in na koncu še rekel “hvala”.

Ponosna do neba in nazaj!

So bili poskusi, ko je v preteklosti s pol potrižene glave tekal po bloku ali kričal kot jesihar, da se ga je slišalo iz Ljubljane do Londona ali New Yorka, odvisno od njegove starosti.

Danes pa je odraslo in zrelo pretrpel in to je bilo to. Še svoje lase, ki jih nedavno niti prijeti ni hotel, je brez težav pospravil za seboj.

Danes je zame dober dan. Gremo naprej, novim dogodivščinam naproti… Jutri ga peljem na krvodajalsko. Ne, tega ne smem še 6 let. Mogoče ga bom poskusila objeti. Bc po bc.