“Ne morem narediti, ker ne znam. Me niso naučili!”
“Ne bom naredil, ker je s tem preveč dela!”
Meni v polnoletnosti strokovne kariere ni nikoli na kraj pameti prišlo, da bi to rekla.
V moji prvi službi pred davnimi 18 leti sem se na moč trudila navdušiti. Naredila sem vse potrebno in poskušala sklepati, kaj bi lahko naredila še dodatno, da bi bila nadrejena z mano zadovoljna.
“Kako je fino,” mi je vedno govorila, “ti narediš še prej, preden jaz to rečem!”
Vsekakor je to posledica mojega perfekcionizma in stalne potrebe po zunanji potrditvi, po pohvali. Naredim potrebno in še več, brez pregovarjanja.
Ne razumem pa ljudi, ki te potrebe oz. recimo kar vrednote nimajo.
Kako ne boš naredil vsega, da se stvar do konca spelje?! Kako ti je lahko vseeno, kaj bo z otrokom in njegovo družino?
Kako ne pomisliš, da te formalno izobraževanje ne pripravi na življenje ali poklic, zato moraš še sam kakšno knjigo v roke vzeti, povprašati starejšega kolega ali YouTube prebrskati za tutoriale?!
“EN SAM POGOVOR Z IZKUŠENO OSEBO JE BOLJŠI KOT LETA ŠTUDIJA.”
Mičkumačku! Kam gre ta svet?
Še najbolj hecno pa je, da družba, sploh pa vodstvo pričakuje, kako bomo mi, ta angažirani, brez težav naredili še delo neangažiranih. Ob tem bomo oboji dobili podobne plače, če ne bodo celo ta lenega (res ne morem drugega, politično bolj korektnega izraza uporabiti) postavili angažiranemu za nadrejenega.
No, jaz jim od riti ne bom odnašala. Tudi jih ne bom krila.
Mičkumačku!
P. S. Izgleda, da je problem v sreči…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj