Zadnjič sem bila pri prijateljici, ki mi je izmerila vibracije na različnih sistemskih ravneh. Po mojem velikem začudenju me je aparat naštudiral v nulo. Pustimo to, da mi manjka tega ali onega. Mojo osebnost je opredelil, kot da bi me videl globoko v dušo. Nekam, kamor še jaz včasih ne znam priti, kaj šele ubesediti, kako čutim.
Aparat je rekel, da ne shajam dobro z avtoriteto.
Nikoli nisem in nikoli ne bom.
Ko se avtoriteto strinjam, sem priden in kimajoč podložnik.
Ko pa ima avtoriteta zame nepojemljive ukrepe oz. odločitve, ki vplivajo na moje življenje in/ali življenje mojih najdražjih, bom šla z vso municijo v boj z njo.
Že od nekdaj nisem znala držati jezika za zobmi, ko je bilo to najbolj potrebno. Moja načelnost in moj prav sta bila bolj pomembna kot moja konformnost.
Vedno mi je bilo zanimivo, kako so me v boj radi pošiljali ljudje, ki se prav tako niso strinjali z avtoriteto. Podpihovali so mojo jezo, meni pihali na dušo in mi v ožjih krogih pritjevali.
Ko sem se vsa navdušena šla kregat, uradno za naš boj, pa sem ostala sama na fronti. Pogosto so ravno taiste osebe, ki so mene pošiljale v boj, glasno pred vsemi podprle avtoriteto.
Ni ostalo samo pri kimanju, še svoj lonček so pristavile, ko se me je javno kritiziralo ali se me je celo pribilo na grmado. Nekateri so šli tudi tako daleč, da so se podpisali pod dokumente, s pomočjo katerih se me je lahko avtoriteta znebila, me odpustila ali mi vsaj močno otežila moj vsakdan.
Zanimivo je, kako se zdaj te osebe vračajo po več letih spet v mojo bližino. Me prosijo za to ali ono uslugo. Mi lezejo tja, kamor sonce nikoli ne posije.
Moj spomin ni spomin zlate ribice. Imam slonov spomin. Tudi po 10, 20 ali celo 30 letih. Ne vem sicer ali je to le njihova nonšalanca, egoizem ali navajenost, da (ponavadi) zmorejo zmanipulirati druge. Pri meni to ne užge, nikoli več! Nisem osel, ki bi šel dvakrat na led.
Večino časa dobijo v odziv moj gladki “ne”. Včasih jih z zanosom poslušam in potem rečem, da ni v moji moči, da jim lahko pomagam – čeprav bi to lahko storila mimogrede ter brez velikega vložka moje energije in časa.
Če sem v pravem elementu pa se prelevim v njihovo kožo. Jim na njihov način vrnem. Vse se vrača, karma is a bit**.
Moja aspi supermoč mi namreč omogoča prevzeti katero koli vlogo želim. Znam se spremeniti v karkoli bi moj sogovornik želel oz. zrcaliti njegovo vedenje.
Seveda, ko to ni v nasprotju z mojimi načeli in vrednotami, ko je nekaj v mojem interesu in daljnoročno nima slabega vpliva na okolico. Pa še v dobri koži moram biti takrat – če ne, nimam energije za tovrstno manipulacijo.
A to mi pri boju z avtoriteto skoraj nikoli ne uspe. Takrat so načela najpomembnejša. Ne zmorem se spustiti na njihov nivo.
Ko razmišljam o vseh negativnih izzidih in slabih posledicah zame ob boju z avtoriteto, se kar zgrozim. Eden od bivših šefov me je nekoč vprašal, zakaj se nič ne naučim. Zakaj vztrajam, ko vem, da bom izgubila.
Dolga leta sem se to spraševala sama, zdaj pa končno poznam odgovor. Če se neham boriti za legitimni prav, moj ali od mojega bližnjega, potem izgubim nekaj zelo pomembnega. SEBE.
Brez mojega prav v odločilnih (ne vseh) trenutkih ni mene. Potem je le maska nekoga, s katero se trudim biti navzven zaznana. A to nisem jaz…
Nisem ne kimavec, ne manipulant, niti egoist niti rabelj. Sem to, kar zmorem biti. JAZ.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj