Potreba po cenzuri

Sem oseba, ki nase navleče takšne in drugačne ljudi. Včasih fantastične, pogosto pa naporne in zlomljene.

Moj blog je v prvi vrsti namenjen mojemu ohranjanju ravnotežja na področju lastnega duševnega zdravja. Dejansko se večino časa niti ne zavedam, da to kdo to za mano prebere. Sploh objav, ki jih ne delim na družabnih omrežjih.

Potem mi prijatelji in znanci rečejo, da sem kaj groznega o njih napisala. Pa meni ni nič jasno. Večina časa sploh ne registriram, da oni obstojajo s svojimi nahrbniki kot bralci teh vrstic. Res ne.

Moje robantenje čez sistem, čez Slovenceljne, čez Milenijce, čez egoistične posameznike je resnično splošno. Ko o tem pišem, ni nikoli namen, da bi koga šimfala ali mu zbujala slabo vest. Če se v zapisu najde, je to resnično samo njegov in ne moj problem.

Pa mi danes ponoči dobra prijateljica pove, da znam res biti grozna in žaljiva v zapisih. Se hitro kdo v njih najde, sploh, ko je imel z mano soočenje na družabnih omrežjih in sva se morda javno sprla.

Ma ne vem. Še en dokaz več, da sem aspi. Mene ti javni spori ne tangirajo. Grem naprej. Ob nekaterih celo uživam v debati, medtem ko druga stran debate misli, da jih napadam. Jaz pa samo rada razpredam o določeni temi in ne znam dati gmah.

S tem svojim vedenjem sem zapravila marsikateri odnos. Zaključila kvazi prijateljstvo. Izgubila službo, bila degradirana, izgubila partnerje. Konec koncev ta merkurno retrogardni in vremensko spremenljivi ter izjemno naporni mesec tudi izgubila pomembnega člana moje ožje družine.

Razumem, da je življenje v mojem krogu naporno za druge. Moja načelnost, impulzivnost in dolg jezik me pogosto ubijajo, pa ne morem mimo njih. Sem takšna, kot sem. Za nekoga angel, za drugega vrag. Nikoli žleht, vse nenamerno.

Me pa ti toksični odnosi z ljudmi, ki delujejo na pasivno-agresivni ravni ubijajo in so največkrat vzrok za moje izgorevanje. Zato se s tem letom začenjam na hitro distancirati od njih. Moj čas, moja energija, moja pozornost, moje prijateljstvo in moja vloga družinskega člana niso več vsem na voljo.

Če bom imela zato življenje oteženo, je**ga! Če zato ne bom napredovala, prav. Če zato ostanem brez delov družine, prijateljev itd. Kaj naj naredim?! So odrasli kot jaz in se odločajo po svojih najboljših močeh.

Cenzure se pa ne grem. To je moja terapija. Tisti, ki se čutite dolžne mi o tem pisati po vseh možnih kanalih, neposredno ali posredno preko skupnih znancev, pa si najdite svojo obliko terapije.

Spet, to ne leti na dotične ljudi, ampak na potrebo po cenzuri na splošno. Na potrebo po utišanju mojih zapisov.

Ajde bok!