Te tedne, morda celo mesece se moje misli precej vrtijo okoli šolanja na domu (ŠND).
Začelo se je s pobudo v ZS, da bi prevzela izvajanje ŠND za otroka z avtizmom in dodatnimi izzivi za prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom (NIS).
Sledila je ostra razprava v naših, sploh pa v sorodnih strokovnih krogih ali to dovoliti, omogočiti, podpreti, konec koncev pa pomagati tem družinam. Kljub zadržkom nekaterih drugih profilov smo se v specialnopedagoškem cehu odločili za podporo.
Potem smo prišli do trenutka streznitve. Kdo lahko to pomoč izvaja? Samo zasebniki? Morda tudi zaposleni v zdravstvu, sociali in šolstvu (kot dvoživke – sila priljubljen izraz te dni).
Kako lahko ob takšnih in drugačnih konkurenčnih klavzulah sploh to delamo? Zakonodaja ni jasna, primer se razlikuje od primera. Privolitve delodajalcev tudi. Potem pa imamo zmedo, ki trenutno na tem področju obstaja.
V zadnjih letih se je ŠND za otroke s posebnimi potrebami razbohtel, sploh v času epidemije, po prvih zaprtjih šol. Nekateri so se zanj odločili preventivno, ob pričakovanih vnovičnih oblikah škodljivega šolanja na daljavo in nesmotrnosti karanten, drugi so se zdaj dokončno opogumili narediti ta korak.
https://m.facebook.com/groups/266618697178806/permalink/671280846712587/
O nesmotrnosti ukrepov pravim zato, ker otrokom s posebnimi potrebami večinoma naredi več škode kot koristi. Tu spet ponavljam, da ne vsem, temveč večini, kot smo imeli razgreto debato že pred leti. Tema za kdaj drugič, če dovolite.
ŠND je za razliko od šolanja na daljavo stvar osebne odločitve družine in ne epidemioloških odločevalcev brez repa in glave ter analitične raziskave ustreznosti določenih ukrepov za dobrobit na daljavo šolajočih se učencev osnovne šole.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2020/11/06/solanje-na-domu-2-0/
Torej, za ŠND se družina načrtno odloči in temu primerno pripravi. Pustimo na strani ŠND nevrotipičnih otrok, na katerega se res ne spoznam.
Za ŠND nevrorazličnih pa imam kot strokovnjak marsikaj za povedati.
Najprej naj razložim, kaj vse ŠND otrok s posebnimi potrebami z obstoječo odločbo o usmerjanju s seboj prinese.
Preden se tega lotite, morate zagotoviti izvajalca specialnopedagoške ali druge strokovne pomoči, opredeljene z odločbo o usmeritvi.
Če je vaš otrok kandidat za vključitev v program vzgoje in izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, potem je pred vami majhen izziv.
Če bi moral biti vaš otrok vključen v zgoraj omenjeni NIS ali EIS (isto kot v začetnem opisu, le da morajo tu učenci dosegati enake standarde znanj kot v redni OŠ), potem je vaš izziv zagotavljanja primernega izvajalca že velik.
Skoraj misija nemogoče pa postane, če želite svojega otroka imeti v ŠND, ko bi moral biti v posebnem programu vzgoje in izobraževanja (PPVI).
Preden se podrobneje lotim nazadnje izpostavljenega problema, bi želela poudariti, kakšne luknje so v zakonodaji in, kako se sistem izkorišča.
Na papirju morajo biti podpisani izvajalci strokovne pomoči, ki morajo pripraviti individualiziran program (IP). Skupaj s starši in ostalimi člani strokovne skupine, da smo si na jasnem. Torej tudi skupaj s šolo, ki otroka dejansko sploh ne pozna razen v evidenci vključenih na njihovo šolo in ob zaključnih ocenjevanjih.
To, da šola sodeluje pri IP za načeloma neznanega učenca je le vrh ledene gore.
Problem so organizacija dodatne strokovne pomoči na domu, konkretni izvajalci in pa predvsem financiranje teh programov.
Pa začnimo na koncu. Če si pogledate, država različno financira za otroke obvezne programe osnovnošolske vzgoje in izobraževanja, kjer naj bi bile vzporednice tudi pri financiranju ŠND. Najcenejši je program za nevrotipične otroke, najdražji pa za PPVI (na pamet govorim, a mislim, da je najmanj dvakratnik, če ne celo tri- ali večkratnik splošnega programa).
Ta denar nekam gre. V šolo, ki programa dejansko ne izvaja razen na točki sodelovanja pri pripravi in evalvaciji IP ter pri celoletnem ocenjevanju znanja? Izvajalcu, ki je nosilec IP? Staršem?
Prakse in deleži pretoka tega denarja so zelo različni. Odvisno, kako se zmenijo.
Problem pod vrhom ledene so predvsem kvazi izvajanja netipičnih programov ŠND. Primeri, kjer se nosilec IP v praksi ukvarja le z birokracijo za potrebe IP, ki ga skupaj s starši in matično šolo pripravi ter ga na koncu evalvira, prave pomoči na domu pa ni.
Ali še huje, niti tega ne naredi, starši sami pripravijo IP in ga sami izvajajo po svojih najboljših močeh, vsi ostali pa se pod to le podpišejo.
Vse možno se dogaja, ohlapnost zakonodaje to omogoča.
Slabo mi je ob pojavu dvoživk stanovskih kolegov in posrednikov, ki se finančno okoriščajo ob slednji najslabši možni izvedbi, torej ob zgolj podpisovanju nečesa, kar obstaja izključno na papirju.
Preden gre kdo spet v luft in mi piše grozilna sporočila, naj zadevo malce razložim.
Sistem kot je, je slab. Podpore za ŠND ni skorajda nikjer in je strokovno večinoma plod tako ali drugače angažiranih izvajalcev in posrednikov. VEČINA so to izjemno srčni stanovski kolegi, ki so pripravljeni tako ali drugače pomagati družinam v stiski bodisi s posredovanjem storitev bodisi z izvajanjem te-teh.
Me pa res jezijo tisti, ki poberejo za moje pojme oderuške deleže in gredo svojo pot. Na srečo jih trenutno lahko preštejem le na prste ene roke, vsaj skozi zgodbe, ki pridejo do mene. Verjetno jih je po Sloveniji vsaj za par parov rok, ne vem. Predvidevam glede na pojavnost v meni znanih okoljih.
Dajmo zdaj negativo na stran. Večina, tj. po moji grobi oceni vsaj 95% izvajalcev in posrednikov opravlja častivredno delo. So angažirani, nudijo takšne in drugačne oblike pomoči v živo, na daljavo in so pravi podporni steber družinam na njihovi (do pred več kot 5 leti slabo uhojeni) ŠND poti.
Dejstvo je, da se je potreba po ŠND povečala najbolj izrazito v zadnjih dveh letih, nekateri govorijo celo o epidemioloških razsežnostih in eksponentni rasti tega pojava.
V eni od skupin na FB je te sni namreč završala objava: “Pred petnajstimi leti so se na domu izobraževali 4 otroci, v šolskem letu 2019/20 že 392 otrok, v lanskem šolskem letu pa je število otrok naraslo na 687 otrok.”
Dejstvo je tudi, da samo izvajanje nima kvalitetne in usklajene zakonske podlage in posledično protokola za izvedbo ter evalvacijo.
Učiteljica A. Košak Mencin pravi, da so pravilniki, ki to urejajo, zastareli in ne odražajo potrebe današnjega časa, zato jih je potrebno spremeniti, zato predlaga nekaj sprememb zakonodaje:
• Učenci, ki se šolajo na domu bi morali opravljati izpite iz vseh učnih predmetov.
• Pisni del naj bo standardiziran oz. enak za vse učence. Pripravi naj ga ZRSŠ (tu bi jaz raje predlagala RIC).
• Zaradi organizacijskih, prostorskih težav in dodatnih obremenitev šol, naj vsi učenci določene regije oz. občine pišejo v določenem prostoru ob istem času. Ne glede na to v kateri šolski okoliš spada.
• Ustni del izvedejo komisije po šolah, ki so za delo plačane.
Tudi za primeren nadzor nimamo pravih izhodišč. Protokoli se večinoma sami nadzirajo, ministrstvo in ZRSŠ pa ob tem dajejo nejasna pojasnila.
Sploh pa vsega tega skorajda ni na primerni, kvalitetni ravni za otroke s posebnimi potrebami.
Na področju ŠND učencev v PPVI te dni orjemo ledino. Jutri bosta dva moja avtista imela ocenjevanje znanja. Neke vrste štih probo za precedens, temelje bodočega priznavanja ŠND v PPVI za avtiste. Predvidevam, da je ŠND za druge populacije v PPVI že malo bolj utečen postopek. Za moje avtiste to ni.
Držim pesti za moja fanta in za njuno borbeno družino. 🍀
IZJEMEN.SI 
Komentiraj