So dnevi, ki te popeljeji skozi rollercoaster občutij in res ne veš ali boš ovinek speljal ali ne.
Včerajšnji dan se je začel čudovito. Končno en dan, ko me po jutranji spiralni sobi in glavobolu po par urah ni več tako mučila huda vrtoglavica, ki se mi dogaja že cel teden. Bila sem v full mode, aktivna in produktivna. Opravila sem lahko 1001 stvar.
Najprej sem preventivno odpovedala vse zastavljene obveznosti. Prijateljem sem napovedala, da me zvečer ne bo na žur. Odpovedala sem tudi happy hour z družino, ki ji pomagam te mesece in številne odplavane dolžine na bazenu s sinom, ki naju oba sproščajo.
Končno sem uspela prebrati čudovito knjigo in malo več postoriti po hiši. Oddati prispevek za konferenco. Over due seveda, ker moja glava zadnje mesece vse pozablja. Pozabim na nujne preglede otrok, pridem 3 tedne prej na hospitacije v vrtec ipd.
Preobremenjena sem do konca in počez. Res si sama zadam dodatne obremenitve in ob društvenih sploh uživam. Me sprostijo ob drugače sila napornih službenih in družinskih dneh.
Mesec se je sicer začel čudovito, z nadaljnjim praznovanjem okroglih 40. Presenečena sem ugotavljala, koliko ljudi mi je te dni poklonilo svoj čas in majhne pozornosti, na kar sploh nisem bila pripravljena. Moji rojstni dnevi pridejo in gredo vedno brez nekega pompa. S par voščili. Vedno brez daril.
Tokrat je bilo drugače in moram priznati, da mi je pozornost kar ugajala. Me napolnila s potrebno energijo in nivojem spoštovanja, za katerega imam občutek, da ga na zame pomembnih frontah te mesece dobim premalo.
Tole pomanjkanje spoštovanja, retrogardni Merkur in potreba po zlivanju nejevolje nad mano in mojimi burnimi odzivi na Facebooku me sila prizadene. Kot kontraindikacija vsemu lepemu sem ta mesec postala tudi punching bag za nelepo.
Ljudje so se prizadeto odzivali na moje pozive glede sprejemanja homoseksualnega ministra z neposrednimi napadi name. Osebno so se čutili prizadete, ker jim nisem hotela po pošti pošiljati razprodane knjige in zahtevala, da se za zastonj knjigo pripeljejo v Domžale. Ukazovali so mi, kdaj in po kakšni ceni naj bi izvajala svoje webinarje. Bi popoldne, pa ne bi popoldne, bi plačali, pa ne bi plačali. Ni da ni.
Skratka, včeraj je bil sprva čudovit dan, ki se je opoldne prevesil v grozovitega. Z neumestnim prepirom z mojim bližnjim sem v trenutku ostala brez vsega. Brez podpore družini pri razvažanju otrok v vrtec in šolo. Brez začasne finančne pomoči pri odplačevanju kredita. V 10 minutah sem morala reorganizirati naše življenje in preračunati, kako bomo z dolgovi, ki niso mačji kašelj, prišli skozi ta in naslednji mesec.
Dala sem zadnje cente, da odplačam trenutni dolg mojemu izvršitelju. Z otroki sem imela težek pogovor, da zaradi tega prepira in zaključka odnosa, naslednjih nekaj let ne bodo mogli na počitnice. Razen, če se v službi zgodi čudež in mi dajo obljubljeno ter težko pričakovano napredovanje. Ali pa si z možem poiščeva še popoldanski in vikend šiht.
Hči se je bila pripravljena odpovedati vsemu prihranjenemu denarju, evrom od zobne miške in božička. Sin je imel idejo, da bi njegove igrače in tehnologijo prodali. Zastarelo tehnologijo, za katero si v tem času niti podraženih osnovnih živil na mesečni ravni ne bi zmogli zagotoviti.
Pomirila sem ju, da ni tako hudo in bomo že zmogli.
Še vedno smo.
Po prejokanem popoldnevu in sarkastičnih odzivih nekaterim, ki so se ravno tisti hip, nevedoč seveda, da imam naporen dan, spravili vpikovati v moje 2 meseca stare objave, sem se na hitro sestavila in družino popokala na zabavo, ki sem jo prej odpovedala.
Zabavo, ki mi je rešila dušo. Sprva sem napovedala, da bom samo moža odložila in se ponoči ponj vrnila kot taksi služba. Namesto tega sva popokala s sabo najino srednjo pupo in ga šla žurat.
Na zabavi sem najprej odigrala par agresivnih iger pikada, kjer sem si z užitkom predstavljala, da ciljam vse moje probleme. Ne morete verjeti, s kakšno nepredvidljivo anti-dispraktično natančnostjo mi je to uspelo.
Nato smo se mi trije spravili v vlogo DJ-ja. Cel večer smo vrteli rock komade našega otroštva in se nismo brigali za svet okoli sebe.
Zraven sem udarila še debato z nadebudnim 11-letnikom, ki bo čez 2 tedna imel svoj debute koncert v Cvetličarni. O Ibanez kitarah in o najboljših rock bandih, kitaristih vseh časov. Navdušila sem ga z neskončnimi debatami o meni nekdaj zelo usmerjenem interesu – glasbi.
A to še ni bilo vse. Rabila sem se tudi razplesati. Prav ste slišali, moje megalomansko in fizično izčrpano telo je plesalo kot noro. Polko, mambo, malo mešano, punk, rock, neusmerjeno skakanje in na koncu balkan kolo. Vse z adrenalinom, brez dodatnih opojnih substanc, saj si zaradi močnih zdravil proti vrtoglavici nisem upala narediti niti požirka vina.
Nimam pojma, od kod sem privlekla energijo. Zjutraj sem se namreč še vlekla kot megla zaradi vrtoglavice in slabosti. Še dobro, da je adrenalin naredil svoje.
V navalu dobre volje sem se z sms opravičila osebi, s katero sva se opoldne na smrt skregali. Je sprejela mojo ponižnost, ki je od mene nikoli ni vajena. Sva naredili nov finančni plan in mi jutri ni treba ledvice prodati.
Hhhhhhhhhh.
Bil je lep, a naporen dan. Zdaj pa novim dogodivščinam naprosti. S skrbjo za moje duševno zdravje. In predihavanje vseh okoli mene. Ker življenje z mano je res naporno. Dober tisti, ki me prenaša!
Ne bom pa več dopuščala zlivanja gnojšnice name ljudem, ki me ne poznajo in si drznejo vzeti par minut, da mi brezpredmetno dokazujejo svoje, samo zaradi moči argumenta. Tega ne rabim. To rak rano režem, odprijateljim, blokiram.
Ajde bok!
(to rečem, ker je bok po turško drek)
IZJEMEN.SI 
Komentiraj