Moje telo kriči

Te dni sem poosebljena katastrofa na dveh nogah.

Dober mesec že slabo spim… Zbujam se sredi noči, ko se dušim ob astmatičnih napadih. Menda zaradi cvetnega prahu. Nečesa, na kar prej nikoli nisem bila alergična.

Potem je tu še ves stres v službi in doma. Preobremenjenost na vseh ravneh. Pa krvava mrkasta luna, retrogardni Merkur, leva noga ob vstajanju usmerjena preveč na desno. Ni da ni.

Moj senzorni sistem kriči. Malo sem ga sicer uspela omiliti z vsakodnevnim plavanjem, a ni dovolj. Bi se morala v bazenu spihati vsaj dvakrat dnevno.

Telo mi buhti, zvokov in dotikov proti večeru sploh ne prenesem več! Kaj šele svetlobo in vonjave. Pa gruče ljudi. Ljudi na sploh, če že govoimo o večeru.

Mnogi ne verjamejo, da sem avtistična. Jim razložim, si mislijo svoje. Itak gledam v oči in sem zmožna pogovora, socialne interakcije, šale, satire in še marsičesa.

Ne vidijo mojih stisk. Ne vidijo mojega večernega norenja ob senzorni prezasičenosti. Ne vidijo mojega dr. Jekyll / mr. Hyde prehoda.

Zvečer ne zmorem objeti svojih otrok in moža za prav. Me boli. Moje telo kriči. Toliko vpliva ima ruknjena senzorika name te dni. Komaj čakam, da mine!

Pa naj še kdo reče, da si zmišljujem…