Tisti, ki me osebno poznate, veste, da na izgled ne dam kaj dosti. Iz anoreksične mladostnice sem z leti pridobila kar nekaj prtljage. Z mojo baročno postavo se ne more kosati niti Willendorfska Venera (ni Miloška kot so mnogi zmotno prepričani – tista je šlank).
Včeraj me je v službi vse opominjalo na to, da je skrajni čas za proaktivno topljenje odvečnih kilogramov. Najprej nisem zmogla nase navleči službenih hlač. Nisem se ravno zredila, moje damice so med pranjem skrčile hlače, ker je bilo perilo oprano na 95°C in ne na običajnih 40°C. Katastrofa in velika mera frustracije.
Potem sem šla potarnat sodelavcu, kako me delodajalec ne zna ceniti. Zaslužim si povišico. To, ki mi je bila obljubljena že pred zaposlitvijo in ni bila nikoli realizirana. Kljub doktoratu in polnoletnosti delovnih izkušenj imam namreč še vedno plačo pod slovenskim povprečjem.
Moj dragi sodelavec me je hitro ustavil in me vprašaj, kaj mi bo denar. Denar te ne osreči. Za kaj točno bi rabila ta dodatni zaslužek. Pa sem mu odvrnila, da moram kupiti nova vrata za našo hišo.
Najprej me je pogledal nagajivo, počakal na dramatični trenutek in ustrelil: ” K šefu narobe pristopaš. Povej, da rabiš večmesečno karto za fitnes, pa ti bodo dali povišico.”
Zaprepadeno sem ga gledala. Potem sem se začela režati. Po nervoznem smehu sem mu potožila, da je ta dan že drugi opomin glede prekomerne teže in mojega izgleda in postala kar malo jezna.
Moški ne bi bili avtistično moški, če ne bi bili tako netaktni in 100% iskreni. Seveda je skušal zadevo omiliti in mi po mojem viharju različnih odzivov razložil svoje videnje.
“Lej, šefu, kot tudi večini ostalih, je pomemben tvoj izgled. Koga brigajo tvoja vrata.” Važno je, da si v lepem paketu. To je problem sodobnega človeštva.
Bolj kot sem razmišljala, bolj sem ugotavljala, da ima prav.
Ko sem urejena, več dosežem. Ko se zrihtam v bolj mašna oblačila namesto moje tipične trenerke ali kavbojk, si naflikam make-up in nalakiram nohte ter pražnje uredim frizuro, kar naenkrat povsod dobim rdečo preprogo.
V trgovini in v drugih javnih prostorih.
Na cesti. Na sprehodu. Na počitnicah.
V službi.
V šoli ali vrtcu mojih otrok na govorilnih urah in roditeljskih sestankih.
Ljudje se lepše vedejo do mene, so bolj spoštljivi. Zaradi pleha, po domače povedano.
“KO OCENJUJEŠ KNJIGO PO IZGLEDU, LAHKO ZAMUDIŠ ČUDOVITO PRIPOVED.”
Kakor koli bi si želela, da zgornji rek drži, me ljudje vedno znova presenečajo v svoji plehkosti in predsodkih.
Videz je žal še kako pomemben. Raziskave so celo pokazale, da bodo lepi ljudje prej dobili prestižno in zanje prezahtevno službo kot tisti, ki te “vrline” nimajo. Ne glede na njihove boljše kompetence in širši nabor znanj za dotično službo.
Sploh na vodile položaje se bodo prej spravili ljudje z boljšim izgledom, predvsem z normativno določeno urejenostjo.
So dnevi, ko me to prizadane in dnevi, ko mi za ocenjevanje videza dol visi. Takrat si rečem, da je to njihov problem in ne moj.
“TVOJI PREDSODKI DO LJUDJI VEČ POVEDO O TEBI KOT O NJIH.”
Seveda mi paše rdeča preproga, ko se upedenam. A se mi vedno ne da. Sploh za moj vsakdan ne.
Sama vem, koliko sem vredna. Včasih se vrednotim več, včasih manj od vrednotenja moje okolice. Trenutno se vrednotim visoko. Zato tudi zahtevam višjo ceno. In povišico.
Naplajhala sem si nohte, v kratkem grem po 100 letih k frizerju in nabavila si bom novo mesečno vstopnico za bazen. Fitnes me žive ne bo videl.
Pa ne zaradi sodb drugih. Zaradi mene. Ker se trenutno tako fantastično počutim in mi rdeča preproga pripada.
Povišanje sledi tako ali drugače! Samo vprašanje, v katero smer.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj