Neprimerna pomoč in podpora

Najslabši terapevti so tisti, ki ne razumejo svojih uporabnikov.

Tako kot za pedagoške fakultete bi jaz tudi za vse možne terapevte na področju duševnega zdravja in razvojnih težav uvedla sprejemne preizkuse osebnosti.

Pri svojem delu sem uspešna, ker poslušam, sprejemam in spoštujem. Moje službene otroke, njihove družine in okolje, v katerem živijo.

Kar nekaj družin mi je reklo, da se pri meni končno počutijo varne. Lahko se pokažejo v takšni luči kot želijo, mi povedo svoje skrite strahove itd. Pred leti sem bila s strani delodajalca sankcionirana, ker sem počela prav to, s tem pa metala slabo luč nanj.

Resnično ne prenesem ljudi, ki delajo z ranljivejšimi posamezniki in se jim javno posmehujejo. Še hujši so tisti, ki jim tekom terapij dajo občutek nesposobnosti in manjvrednosti le za potešitev lastnega ega.

Navadno so to terapevti, ki so sami v sebi najbolj negotovi ali takšni, ki strokovno niso vredni pol deci mrzle vode.

Potem so tu še predsodki in napačna prepričanja oz. sodbe. Veste koliko napačnih vtisov o družinah in okoljih mojih službenih otrok sem doživela v svoji, ravno ta mesec polnoletni strokovni karieri?

Razumem, da je slovenceljstvo nacionalni šport, a tega si v skrbi za najbolj ranljive skupine ne bi smeli nikoli dovoliti!

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/18/slovenci-vs-slovenceljni/

Pretrgajmo to verigo strokovnih zlorab! Mimogrede, po Zakonu o pacientovih pravicah imate vedno pravico menjati terapevta.

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281

Tu je povezava do zakona, za lažje razumevanje in pregled pa si oglejte knjižico ‘Kaj vam prinaša Zakon o pacientovih pravicah?’ Ne znam dati povezave v objavo. Predlagam, da v brskalnik vtipkate ‘brošura Zakon o pacientovih pravicah’.

Če ste samoplačnik, je čimprejšnja menjava terapevta vaša dolžnost. Sploh, če se ob njem ne počutite sprejetega ali varnega. Grozljivo veliko ljudi ostaja na samoplačniških storitvah, ker niso zmožni ali se bojijo iti stran.

Zadnjič mi je ena gospa rekla: “Potem bo pa povedal drugim in me ne bo hotel nihče več vzeti, bom ostala brez potrebne terapije.” Ta miselnost se mora končati tu in takoj zdaj.

Spodnja slika je sicer iz drugega, a sorodnega konteksta. Najdite pomoč in podporo pri tistih, ki vam ju bodo lahko strokovno in empatično nudili. To je vaša pravica in njihova (naša) dolžnost.