The Great Pretender

Ena mojih najljubših pesmi je Mercuryeva The Great Pretender.

Pretvarjanje in mimikiranje sta moja sopotnik odkar jaz pomnim. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Kdaj tudi izredno neuspešno, sploh v obdobju izgorelosti. Takrat ne zmorem sploh maskirati.

Številni pravijo, da jaz že ne morem biti avtistična. Preveč obvladam socialne veščine. Gledam v oči. Izmenjam več ustreznih kominikacijskih krogov.

Ne vidijo pa, koliko energije za to porabim. Koliko duše spustim. Kako sem po tem doma utrujena in nepripravljena na kakršne koli dražljaje, da od odnosih niti ne govorim.

Ljudje me hkrati nafilajo in izčrpajo. Cele dneve se ukvarjam s posebnimi potrebami. Družba mojih nevrorazličnežev me večinoma nafila. Seveda me nekateri pošteno izčrpajo, a je to druga štorja. Moj problem, ko jim pustim preblizu ali se spustim na njihov negativno energetski nivo.

Skratka, med sebi enakimi, neposrednimi in iskrenimi sem polna elana, energijska bombica.

Po drugi strani pa me nevrotipični izredno utrudijo. S svojimi forami, dolgočasnimi vsakdanjimi temami in senzorno uravnovešenostjo.

Večji del moje energije mi posrka potreba po maskiranju v obliko nevrotipične odrasle strokovne ženske. Najraje bi kričala.

Z leti sem se tako zverzirala in v višave razvila moje igralske sposobnosti, da se dejansko prelevim v moje sogovornike. Tista oseba, s katero komunicirajo, nisem jaz. Je le moja takratna vloga, zrcaljena glede na njihovo stanje in vedenje.

Če bo moj sogovornik ade hade, bom jaz ade hade z nekoliko bolj umirjenim tonom. Če bo občutljiv in zaskrbljen, bom jaz tudi, a ga bom hkrati negovala in varovala. Če bo samozavesten, bom jaz tisti hip prav tako, vendar z neko mero ponižnosti. Če bo agresiven in prepotenten, bom jaz tudi, ponovno z nekoliko bolj umirjene perspektive.

Moja čustva in doživljanja tisti trenutek niso pomembna. Se izgubim. Me ni! Nihče ne ve, kaj v resnici občutim, kdo v resnici sem…

Maska, ki si jo nadanem, je ljudem všečna. Meni kdaj ni. Me resnično utruja pod vso to težo.

Pred leti so se mi smejali, kako sem se v tujini z domačinom pogovarjala v perfektni angleščini, pet minut kasneje pa s tujcem v polomljeni italijanski angleščini. Prijateljica ni verjela, da tega ne delam zanalašč. Samo drugo vlogo sem prevzela.

Igra vlog pa je ključna za preživetje avtistov. Sploh deklic in žensk. Tako uspemo slalomirati med vsemi vsakdanjimi ovirami, ki jih nevrotipični niti ne zaznajo.

P. S. Nujno poslušajte Freddija, za moje pojme čudovitega, neodkritega in narobe razumljenega aspija.

The Great Pretender

(Freddie Mercury)

Oh yes I’m the great pretender
Pretending I’m doing well
My need is such I pretend too much
I’m lonely but no one can tell

Oh yes I’m the great pretender
Adrift in a world of my own
I play the game but to my real shame
You’ve left me to dream all alone

Too real is this feeling of make believe
Too real when I feel what my heart can’t conceal

Ooh ooh yes I’m the great pretender
Just laughing and gay like a clown
I seem to be what I’m not (you see)
I’m wearing my heart like a crown
Pretending that you’re still around

Yeah ooh hoo
Too real when I feel what my heart can’t conceal

Oh yes I’m the great pretender
Just laughing and gay like a clown
I seem to be what I’m not you see
I’m wearing my heart like a crown
Pretending that you’re
Pretending that you’re still around