Iskala sem pojavnost avtizma v zadnjem letu za današnji intervju in sem našla tale zanimiv povzetek, ki bi mu jaz rekla kar “avtizem v dejstvih” ali kot Američani radi rečejo “Autism 101”.
https://www.autismparentingmagazine.com/autism-statistics/
Dejstvo je, da smo v epidemiji avtizma. V 70. letih smo govorili o desetinah promil, sedaj govorimo o 2,3%. Prišli smo torej na enega avtističnega posameznika na 44 ostalih. Porast v zadnjih 21 letih je bila kar 241%.
Tu niti ni zajeta statistika rasti med covid epidemijo. Ptedvidevam, da bomo čez par let govorili o desetkrat večjih številkah. Nekaj na račun neukosti pri postavljanju diagnoz in neupoštevanju vplivov ekranov med izolacijami in lockdowni, precej tudi na račun ukrepov kot so socialno distanciranje in nošenje mask. Da o vedno bolj toksičnem okolju, porasti infekcij itd., kar spet vpliva na porast nevrorazličnih motenj, niti ne izgubljam besed.
Če smo že pri dejavnikih tveganja za avtizem, je našo skupnost pred kratkim razburkala debata o infekcijah nosečnic, zlorabe drog in neprimerne rabe nekaterih zdravil med nosečnostjo, razlike o starosti staršev (starejši oče, mlajša mama) in pomanjkanje folne kisline in vitamina B9.
https://magazine.columbia.edu/article/what-causes-autism-study-100000-kids-reveals-new-clues
Začnimo lepo na začetku. Daleč najvišji dejavnik tveganja je dednost. Ne genetika, dednost. Specifični geni, ki so jih opredelili v kontekstu avtizma, predstavljajo le 10% variance. Če imamo otroka z avtizmom, je velika verjetnost, da imajo avtizem tudi ata ali mama, teta, stric itd. Večje tveganje za avtizem imajo tudi sorojenci.
Komplikacije med nosečnostjo (infekcije, droge, nekatera zdravila, stres, več plodov) in porodom (prezgodnji porod, pomanjkanje kisika) znatno povečajo tveganje za avtizem, kot smo že prej omenili.
Na koncu pa imamo tu še dejavnike okolja, tj. različnih toksinov ipd. Najpogosteje starši tu omenjajo zastrupitve s težkimi kovinami (živo srebro in svinec). Žal si tu raziskave niso enotne, posebno v kontekstu teh primesi v cepivih. Pomembno škodo dela tudi prevelika izpostavljenost teflonu (mame, brž ponve stran – sploh takšne podrajsane).
Pri avtistih so ugotovili tudi drugačno razmerje bakra in cinka ter pomanjkanje slednjega.
Mnoge raziskave so povezale avtizem z mikrobioto. Tako imenovani “gut syndrome” je pogost pri avtistih, takrat tudi pomagajo nekatere diete.
https://www.frontiersin.org/articles/10.3389/fnins.2020.578666/full
Zadnje v vrsti raziskav v okviru opredeljevanja biomarkerjev v LEAP študiji pa so poleg na novo ugotovljenih genov za avtizem tudi bolje opredeljene spremembe na možganih, še posebno možganske sivine in beline. Več sprememb je v amigdali, nekaj tudi na talamusu.
Zdaj, ko smo predelali dejavnike tveganja, pa pojdimo na “zdravljenje”. Navednice dajem, ker avtizem ni ozdravljiva bolezen, temveč stanje. Lahko seveda zdravimo nekatere simptome, ki so ozdravljivi. Avtizem je sam po sebi nevrorazličnost. Tako je in takšnega ga moramo sprejeti.
Več o pristopih in metodah “zdravljenja” pa v naslednjem blogu… Stay tunned!
P. S. Odzivi staršev
“Tule je eno čudno dejstvo, ki me pravzaprav ves čas bega. Trije pari prijateljev, ki se poznamo že od otroštva (torej skupen kraj bivanja, možen vpliv okolja, azbestne vodovodne cevi, svinčeve cevi ipd) imamo vsi sinove avtiste. Skupno je, da so vsi trije očetje univ. diplomirani inž. elektrotehnike, mame pa tudi vse s podiplomskimi in magistrskim študijem. Našim trem potomcem so avtizem odkrili pozno (pri 12, 14, 16 letih)… Torej trije pari, ki smo se družili, vsi trije otroka z avtizmom. Naši mladeniči so si različni, eden je totalen genij, ga je zaposlil Google, drugi je programer, ki v celem tednu spregovori morda pet besed. No pa naš čisto povprečen, srednja elektro šola, s popolnim posluhom in občutkom za “energije”. Ne moreš verjeti. Očetu od tega genija se že na daleč vidi, da je Aspi, mojemu bratu tudi (pa še sošolca sta bila na elektro srednji in elektro faksu).”
IZJEMEN.SI 
Komentiraj