Kako poskrbeti za nevrorazlične

Kako iz nekoga, ki je celo življenje poslušal, da ni dovolj dober, da ne paše v meje normalnega oz. normativnega, izvleči najboljše?

To je moje vodilo v življenju. Tu nisem zato, da bi vam kazala moje super moči. Tu sem zato, da vam predstavim vaše. Včasih skozi moje lastne primere in izkušnje, včasih z zrcaljenjem.

Dosti staršev mi reče, da jim je moja obravnava pomagala. Otroci so opazno napredovali, starši so bolj suvereni v svojem starševstvu. Imajo več idej, kako razumeti, ceniti in spodbujati svoje otroke.

Jaz jim takrat odgovorim: “Nič nisem naredila. Za vse to ste ‘krivi’ vi in vaš otrok!”

Pa še kako res je!

V tistih obdobnih srečanjih, kjer malo potolažim starše, se na kratko poigram z otrokom in sledim njegovim pobudam RESNIČNO ne naredim dosti. Enkrat na 6 tednov je premalo, da bi se poznal učinek.

Tisto srečanje poskrbim, da opolnomočim starše. Da jim sporočim, zakaj smo dejansko tam – zanje in za njihovega otroka.

Nekateri me slišijo, drugi ne. Nekateri so razočarani, ker njihovega otroka na licu mesta ne popravim. Jezni, ko jim rečem, da so določene stvari nepopravljive. Razkurjeni, ker imajo premalo obravnav.

Drugi so veseli, ker jih pohvalim. Končno od nekoga slišijo, da dobro delajo. Da se opazi njihov trud, vsa energija. Da se odkrito pogovori o izjemnem stresu in neprespanih nočeh.

Rabijo tudi slišati, da je lahko njihov otrok, seveda v svojem tempu, uspešen. Zamislijo se ob mojem vprašanju: “V čem pa je vaš otrok dober?”

Otroke pa učim, naj bodo takšni kot so. Naj se potrudijo postati najboljša verzija njih samih. Najboljša v smislu, da so sami sebi všeč, da so v ravnovesju sami s seboj. Ne pa popolnoma asimilirani potrebam okolice.

Nenehno prilagajanje svetu in zatiranje nas samih je naporno. Sploh nevrorazličnim otrokom in njihovim bližnjim.