Izjemneži v Arboretumu

Včeraj smo v društvu Izjemen.si obiskali Arboretum Volčji potok.

Naši nevrorazlični otroci so komaj čakali, da vstopimo in se podamo na igrala. Jaz sem pa bila žleht in so se za igrala morali malo potruditi.

Najprej sem poskusila s socialnimi igrami, takšnimi za spoznavanje interesov drug drugega.

Kdor pozna Minecraft, gre lahko po poti pred gozdičkom, drugi pa okoli gostička.

Ker se nikomur ni dalo iti vse naokoli, smo sprejeli, da vsi poznajo Minecraft. Tako mlado, ki ga dejansko pozna, kot staro, o katerem se mnogim sanjalo ni.

Po daljši poti smo se podali do igral, na (skoraj) vsakem križišču jih je nato čakala zagonetka. Če so pravilno odgovorili, smo šli po poti do igral, če ne, smo morali na pot, ki je daljša (tako kot v Rim tudi v Arboretumu vse poti vodijo do igral 🙃).

Prva uganka, ko smo prišibali do kavarne, se je glasila:

Gledam te, ko gledaš me. Vidim te, ti mene ne.

Ker je uganka precej težka in otroci redkeje pomislijo na ogledalo, smo morali iti po poti proti gradu.

Na naslednjem križišču smo postavili uganko mojega sramežljivega sina.

Zakaj se v kemičnem svinčniku krvodajalske akcije nivo umetne krvi zniža, ko ga obrneš na glavo?

Naši možgančki so tuhtali in tuhtali. Ideje so kar letele. Na koncu smo zavoljo ljubega miru in nestrpnosti glede igral sprejeli konsenz. Kriv je tulec v katerem je vložek s spiralo in izpodriva tekočino višje na eni strani ob tem, da je premer celotnega pisala na tej strani manjši.

Ne vem, če je prav, nisem fizik. Zaupam pa aspi in ade hade možgančkom naših šolarjev.

Na naslednji postaji ob čebelnjaku so morali brati. Vsekakor neljubo opravilo, ko se ti mudi na igrala. Smo se pa veliko naučili o čebelah.

Za naslednjo uganko so morali združiti moči šolarji in predšolski otroci. Na koncu je obveljala ideja šolarjev:

Kaj ima 4 noge in ni žival?

Seveda tu glede rešitve ni bilo problema in smo stekli po poti do igral. Ker se pa naši predšolski minduliči niso kar tako pustili preglasiti, smo na novem križišču dobili dodatno uganko:

Kdo ima dolga zaobljena ušesa, skače in je korenje?

Ta veliki nas že niso več poslušali in kar pobegnili na igrala.

Ostali smo ma poti srečali še lesene jelene in jih morali nujno prešteti (mi je že zmanjkovalo idej za preusmerjanje pozornosti).

Malce naprej nas je pričakala bukev, kjer je pisalo: Operna bukev v posvojitev.

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi izkoristila nove priložnosti za izziv.

Kako lahko posvojimo operno bukev?

Ker smo bili dobesedni in izjemno praktični, smo ugotovili, da jo posvojimo in posadimo. A jaz sem hotela več, posvojitev z opernim petjem. Potem vse tiho je bilo, vsaj med otroki. Mamice smo že poskusile. Par minut kasneje (perserveracija je nujna pri izjemnežih) pa tudi moja mala pupa.

Ne bi bili izjemneži, če se čez par metrov ne bi zaprli v vitrino. Tam je bilo toliko stvari za raziskati, pa še dober kotiček za umik je bil. A kaj, ko so se sočasno vsi želeli umakniti tja.

Pot nas je dalje vodila mimo eksponata Hiše iluzij, kjer so nas otroci hitro hipnotizirali in smo se spremenili v …

… cestne dirkače direktno do igral.

Tako, izziv je bil zaključen, nisem bila več zanimiva. Igraaaalaaaaaa!

Je pa bila še vedno zanimiva naša 🐕 Taja, ki je dobila največjega oboževalca v svojem pasjem življenju. L je ni in ni hotel izpustiti. Navdušeno je tekal za njo. Ko jo je ujel, pa se je globoko zaril v njeno dlako. Senzorna integracija brez primere 💞. In nova velika ljubezen.

Iz Arboretuma so nas pregnali veter in ledene dežne kaplje.

Na svidenje, dragi izjemneži. Se ponovno vidimo ob drugi priložnosti čez par mesecev.