Meni se zelo hitro zgodi, da sem prekomerno zasičena. S senzornimi dražljaji, kognitivno, čustveno.
O moji senzorni preobčutljivosti sem pisala že pred leti.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/16/zakaj-kuham-z-nosom-in-zakaj-nocem-na-avtobus/
V času epidemije se je vse to še potenciralo, saj mi socialna izolacija in pomanjkanje izkušenj dodatno okrepita doživetje.
Naj to razložim s primerom. Po dolgem času sem šla spet v trgovino z oblačili. Obisk več trgovin, ker moraš že pri vhodu čakati na vrsto za potrditev PCT vstopnice, prerivanje drugih strank, močne luči, nevzdržne vonjave in prašni artikli so naredili svoje.
Nato še navdušenje mojih pup z njihovim norenjem “to bi imela, zakaj mi ne kupiš” je nato pristavilo piko na i. Da o čakanju (na Godota) in sinovi neodločnosti več kot 1h sploh ne razlagam.
Že v trgovini sem se začela spreminjati v Mr. Hyda, doma pa je iz mene eksplodiral sam Hulk. Zaprla sem se v svojo temnico in družino prepustila možu. Spet odpovedala mojo prisotnost na skupini za samopomoč v okviru našega društva Izjemen.si.
Kognitivna in senzorna preobremenitev se mi večkrat zgodita ob prihodu iz službe, sploh po popoldanskem turnusu. Takrat rabim pošten čas zase. Izgovorim se, da vsaj kosilo ali večerjo želim pojesti v miru in se za par minut odklopim.
V službi sem bombardirana s stalnimi dražljaji. Glavnina otrok ima znake ade hade in avtizma, starši so zaskrbljeni in potrebujejo več podpore. Moja zjutraj polna mera energije in entuziazma se iz ure v uro prazni.
Seveda so tudi dnevi, ko si enostavno manj funkcionalen. Še posebno, ko slabo spiš. V službi še nekako stisneš zobe, se nafilaš s petimi litri kave (ki je v resnici sploh ne piješ), potem pa doma enostavno padeš v posteljo.
Potem imamo še ženske naše posebne dneve, ko nas hormoni rukajo, smo čustveno preobčutljive. Naše nevrorazlične otroke ruka še luna in smo spet (posredno) čustveno preobčutljive. Seveda so lahko tudi naši možje z drugačnim dnevnim funkcioniranjem in različnimi preobčutljivostmi, kar spet vpliva na nas in smo čustveno preobčutljive.
Zanimivo je, kako tvoje nabiranje preobčutljivosti zaznajo še ljudje, ki te sploh ne poznajo oz. slabo poznajo, in čutijo izjemno potrebo, da pristavijo svoj lonček. Se kar prilepijo nate s slabo energijo.
Začela sem voditi statistiko, kako pogosto se zunanje zahteve pojavijo, ko imam jaz od prezasičenosti slab dan. Izsiljevanje v prometu, neprestani maili nekoga, ki ne razume večkrat postavljenih mej, neprijazna trgovka ali pretirano zaskrbljen sprehajalec, ki faše tafrjolčno zaradi ovohavanja moje psičke.
Po drugi strani pa opažam, kako me ob dobrih dnevih in prekomerni energiji obdajajo same lepe izkušnje. Ljudje so bolj prijazni, vse se da zmeniti, na cesti je mir.
Rekli boste, da je to samo problem moje občutljivosti ali trenutnega pesimistično-optimističnega pogleda. Ne vem, statistika ne laže. Moj bad mojo” vpliva na druge in drugi vplivajo na moj “bad mojo”.
Namen tega mojega robantenja ni, da se vam zasmilim. Sploh pa ni, da dobite vtis o meni kot o osebi, ki se samo pritožuje in išče izgovore.
Namen je, da z objavo dosežem ljudi, ki se podobno počutijo. Zasičene in pogosto pregorele starše in strokovnjake, ki mislijo, da morajo biti perfektni in vedno polno funkcionalni.
NE! Ne rabite biti idealni. Povejte naglas, da včasih (ali pogosto) ne zmorete. Pogovorite se z nekom, ki ima podobne izzive. Morda si poiščite tudi strokovno pomoč.
Jaz osebno najbolj napredujem, ko se pogovorim s sebi enakimi. Ko vidim, da nisem edina in mi lahko nekdo pomaga z nasveti iz prve roke.
Seveda so dnevi, ko nič od tega ne deluje. So pa tudi trenutki, ko mi je precej lažje. Takrat se moji hulkovski trenutki hitreje zmanjšajo.
Sprožilce poznam, imam tudi strategije, da se jim izognem. Vedno pa ne pomaga, večkrat tudi ni možno. Teorijo, kako v teh primerih postopati, prav tako poznam. A moje telo, moje srce še ne zmoreta vedno prav odreagirati.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj