Pred par tedni sem pisala o porasti razvojnih težav pri dojenčkih in malčkih na račun sekundarnih posledic epidemije.
V mojo ambulanto in naše društvo se vračajo otroci in mladostniki, ki pred leti niso imeli težav s pozornostjo in nemirom, s socialno interakcijo in komunikacijo, s prilagoditvenimi zmožnostmi ter na področju vedenja in čustvovanja. Zdaj pa so težave takšne, da jih živ boh ne obvlada.
Kaj se je zgodilo vmes? Ali smo jih pred leti napačno ocenili?
Otrok z organskim (prirojenim, ta pravim) ade hade je večinoma odkrenljiv in nemiren od rojstva. Enako velja za avtizem in zgodnje znake neustrezne interakcije in komunikacije z okoljem ter določena stereotipna vedenja.
Glede na kriterije morajo biti znaki prisotni že v obdobju otroštva. So seveda obdobja in okolja, ki so bolj umirjena, kjer znaki niso tako očitni, ter obratno.
https://www.cdc.gov/ncbddd/adhd/diagnosis.html
https://www.csgm-avtizem.si/avtizem/diagnoza-avtizma/
Ade hade in avtizem ne moreta nastati z okoljem, z vzgojo, s trenutno situacijo lahko pa se okrepita. Kar ima dejavnike tveganja le v okolju in je pridobljeno kasneje, ni ade hade ali avtizem, ampak nekaj drugega.
Starše najprej vprašam, če se je kaj takega vmes zgodilo. Rojstvo sorojenca, ločitev staršev, smrti v družini, selitev, sprememba vrtca ali šole, manj spodbudno socialno okolje, socialna stiska, duševno zdravje staršev itd. Vse to vpliva na vedenje otrok. Na ene manj, na druge bolj. To je vprašanje rezilientnosti posameznika.
Kar pa mnogi strokovnjaki pozabljajo (načrtno ali nenačrtno), je vpliv epidemije na vedenje otrok. Že sama okužba s kovidom lahko pusti dolgotrajne posledice na področju pozornosti, spomina. Izvršilne funkcije so hitro na udaru.
A namen mojega današnjega razmišljanja niso posledice okužbe. Skrbi me epidemija sekundarnih kovidnih težav na področju duševnega zdravja otrok.
Neprestane spremembe, socialna distanca, ekonomska negotovost družin, socialne stiske, spremembe socialnih statusov, izgube služb, prepiri v družini, porast takšnih in drugačnih zlorab. Po drugi strani pa še digitalizacija in prekomerna raba ekranov, ki vodita v digitalno demenco.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/02/06/digitalna-demenca/
Duševne stiske staršev so se povečale. Vedno več je težav in motenj na področju duševnega zdravja, ki niso ustrezno ali pravočasno obravnavane.
Mnoge družine si bodo od vsega tega težko opomogle.
Zdaj pa imamo tu otroka. Otroka, ki vsrka vase energijo svoje okolice. Otroka, ki ga odrasli ne zmorejo poleg vseh svojih skrbi še na ustrezen način spodbujati. Otroka, ki ga je lažje posaditi pred risanke ali tablico, da bo dal gmah.
Kovidna epidemija vpliva na pozornost, na socialno interakcijo in komunikacijo, na vedenje in čustvovanje otrok. Pa PIKA. Kot sem že rekla, to ni nujno ade hade ali avtizem. Res je, epidemija lahko poslabša ade hade in avtizem. A je potrebno vedeti, kaj je bilo prej. Zato moramo biti strokovnjaki pri opredeljevanju in diagnozah previdni.
Vsekakor pa lahko zaradi sekundarnih posledic kovidne epidemije pričakujemo eksponentno rast težav težav s pozornostjo, z nemirom, s prilagoditvenimi zmožnostmi, s socialno interakcijo in komunikacijo ipd.
Ker so naši sistemi prekomerno obremenjeni z okužbami in preozko usmerjeno zdravstveno in šolsko politiko ter ignoranco vpliva kovidne epidemije na duševno zdravje otrok, lahko pričakujemo tudi eksponentno rast že nekaj časa trajajoče epidemije avtizma in ade hade.
Verjetno se bomo le redki spraševali, če so to prave diagnoze. Konec koncev pa so pomembni ukrepi po prepoznanih šibkostih in močnih področjih in ne diagnoze.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj