Pred kratkim sem poslušala predavanje dr. Branke D. Jurišić, specialne pedagoginje in moje velike vzornice odkar sem imela čast z njo delati pred dobrim desetletjem v ZDL na Metelkovi.
Brankina predavanja so vedno balzam za dušo. In tisti AHA moment. Eureka! Saj ne more biti tako enostavno, pa je!
Kup konkretnih napotkov, strategij in orodij, s katerimi lahko operiramo tako starši nevrorazličnih kot tisti z nevrotipičnimi otroki.
Govorila je o funkcijah vedenja in ABC shemi, ki nam pomagata bolje razumeti otrokovo vedenje in ga iz neželenega, neustreznega spreminjati v želeno, bolj ustrezno, sprejemljivo.
Predlagam, da si video v miru pogledate, potem pa čez čas še večkrat zavrtite. Ne bom opisovala, kaj vse je v njem, ker so vsi napotki prej ali slej uporabni. Bom pa analizirala par strategij in orodij.
Specialni pedagogi vedno izpostavljamo, naj se želena vedenja ustrezno opredeljujejo, navodila oz. naši odzivi naj ne bodo negacije (že ta stavek je negacija), posledice pa naj bodo konkretizirane. Uporabljati je potrebno ustrezne glagole in natančnejše opise.
Všeč so mi bili predlagani preizkusi ustreznosti naših navodil oz. reakcij, sploh test mrtveca. Če lahko mrtvec izvede navodilo, potem to navodilo ni kaj prida. “Bodi tiho. Bodi pri miru. Počakaj!” Morda pri kom par sekund deluje, nato ‘ponovi vajo’.
V nedogled pa vaje (navodil) ne moremo ponavljati, niti je ni priporočljivo tolikokrat ponavljati. Branka priporoča le dve ponovitvi.
DVAKRAT! Jaz pa pogosto papagaj in mislim, da bo že prišlo skozi, če bom 100x ponovila. Najprej prijazno, potem nestrpno, na koncu pa že agresivno s kričanjem ali pasivno-agresivno z očitki.
Zanimivo je, kako pri mlajših otrocih deluje obratna psihologija. Branka temu pravi “ne misli na pisanega slona”, jaz pa skrajni izhod v sili. Najprej težim, potem se ustavim, obrnem na hec in prepovem želeno.
Tako smo imeli zadnjič doma z našo malo trmico pred odhodom na izlet. “Pojdi na wc, da ne bo sredi vožnje panika.” Nič. Ponovi vajo. Spet nič. Pa spet. Ne, ne bom, ker me ne tišči!” Sem se morala ustaviti in predihati, nato pa sem v navidezni jezi rekla: “Da mi slučajno ne greš na wc, ker je zdaj že prepozno. Bomo ustavili ob cesti, da boš tam lahko lulala!” In je hitro šibala na wc.
Zelo učinkovite so tudi možnosti izbire nujnega zla. “Ali boš sedaj nesel smeti ali čez eno uro?” V vsakem primeru je treba opravilo narediti, samo tokrat otrok sam nadzira, kdaj in pod kakšnimi pogoji.
Potrebno je čimbolj izhajati iz pozitivnih vedenjskih spodbud. Branka ponudi razmerje 5 : 1 v prid le-teh napram kaznim. S kaznijo otroka ne naučimo želenega vedenja.
Odvzem nečesa, kar ima otrok rad, bolje učinkuje, ko to kazen kombiniramo s pozitivno posledico: “Če narediš nalogo do 17h, greš lahko ven ali za eno uro igrat igrice.” Slednje so naravne posledice ne podkupovanje – sploh, ko so del redne otrokovo rutine.
Pri nas doma imamo takšen dogovor za ekrane. In stvari tečejo mnogo bolje, dosti manj je pregovarjanja in teženja za domače naloge. Z rutino in delom na boljši organizaciji smo zmagali.
Glede pohval bi se starši tudi morali malo v roke vzeti. Ne hvalimo na splošno: “Pridna si!” In ne hvalimo sposobnosti: “Ker si pametna, si to naredila!” Naučiti se moramo pohvaliti napor, tudi napake in pa predvsem pogum za napake.
Raje kot materialnih nagrad se poslužujmo socialnih nagrad. Več skupnega časa s starši, skupne aktivnosti (npr. vožnja s kolesom, obisk prijatelja). V skupini spodbujamo s spremembo statusa: “Danes pa boš ti nahranil razredno miško, ker si to in to naredil.” ali damo otroku zaradi uspešno izvedenega želenega vedenja možnost izbire skupne aktivnosti ali vrstnega reda aktivnosti.
Pri starejših so učinkovite tudi razne pogodbe, ceniki nagrad. Toliko pogodb kot sem napisala z najstniki in njihovimi starši v ambulantni obravnavi, jih v vsakdanjem življenju še nisem podpisala. Cenik je tudi dobra spodbuda za razvijanje delovnih navad ter vrednotenje dela in truda. “Pol ure igric je sprehod psa za 1h.”
Seveda ne moremo nagrajevati v nedogled in na isti način. Ob usvojenem vedenju postopoma frekvenco nagrad zmanjšujemo, potem pa nagrado tudi ukinemo. Jo potem zamenjamo za nov izziv z novo nagrado.
Tu bi izpostavila še izzive ob uvajanju žetoniranja. Najprej je treba narediti štih probo z nečim, kar vemo, da bo otrok zmogel. Nato določimo obseg žetonov za nagrado. Najprej malo, potem vedno več. Mlajši otrok ali otrok ob uvajanju žetoniranja naj najprej začne s 3-5 žetoni za v naprej določeno nagrado. Če se le da, ne določimo obdobja ali pa vsaj ponudimo možnost dnevov za počitek ali možnost odpustkov.
Ravno tu se največ družin zapleza. Ob prvi oviri, prvem uporu se ustavijo: “Saj itak ne boš dobil žetonov, če se že drugi dan upiraš!” Pa imamo še eno strategijo, ki ni uspešna.
Iskanje pozornosti z neprimernim vedenjem je štorija zase. Vsekakor ni primerno takrat dati pozornost, usmerjeno v to neprimerno vedenje. Ob iskanju pozornosti je ne damo, a le z ignoriranjem ne dosežemo prav dosti. Branka zato predlaga okrepitev naših odzivov na spremljajoče se vedenje, ki pa je bilo bolj ustrezno.
Vzemimo primer lulanja mimo školjke. Tisti starš, ki ob tem ne znori, je zame predstavnik izumrle vrste. Namesto norenja priporoča pohvalo vedenja pred tem, npr. kako je dvignil pokrov, si povlekel hlače dovolj nizko ipd.
No, to je strategija, ki se jo moram jaz še naučiti. V teoriji jo razumem, v praksi sem jo preizkušala, a (še) nisem zmogla dovolj nadzirati svojih čustvenih odzivov. Nov cilj za prihodnost…
Ne moremo tudi vedno ukiniti pozornosti. Ob nevarnem vedenju je potrebno takoj odreagirati. V javnosti tudi, čeprav sem z leti dobila tršo kožo. Zdaj enostavno pustim, da se tamala zdere kljub grdim pogledom, pa gremo naprej.
Odziv, ki bi ga morali starši čimprej zbrisati iz svojega repertoarja je “Zakaj si to naredil?” Kolikokrat nam otroci dejansko dajo odgovor na to vprašanje? Tudi, če ga dajo, ali ga sploh hočemo slišati?
Moj aspi sine je že konkretno zakorakal v puberteto. Že prej ni bil ljubitelj dolgih navodil in od njega pričakovanih razlag. Sedaj pa ga že samo načenjanje tega iztiri. Branka je tu ponudila fenomenalno strategijo.
Namesto neštetih podvprašanj moramo obseg informacij skrajšati. “A si že doma? Si pojedel kosilo? Je naloga narejena? Bla bla bla.” preoblikujemo v eno samo iztočnico: “Status?”
Preizkušeno. Deluje! Po prvem šoku dobim zdaj več informacij kot kadarkoli prej. Res sem ga leta vzgajala, kaj vsa me zanima, a je sedaj precej manj hude krvi in “Kaj mi spet težiš?”
Zelo dober recept je bilo tudi preusmerjanje otrokove pozornosti, ko noče zaključiti z neko aktivnostjo. Namesto teženja in groženj otroka raje prosimo za par kratkih uslug ali mentalnih nalog, ki jih z lahkoto izvede.
“Mi pokažeš igračko? Kako je ime tvojemu prijatelju?” Ali pri starejših: “Mi prineseš kozarec vode?”
Po predavanju so sledila vprašanja. Nekdo je vprašal, kako naj reagiramo pri pogostem laganju. Predlagala je “skrivni sestanek” z otrokom, kjer je teženje staršev off limit – 15 min spovednice. Potem otroka pohvalimo, ker je povedal po resnici. Lahko naredimo iz tega celo igro, si naredite recimo šotor ali utrdbo iz blazin, da je čisto drugi okolje. Ko gremo ven, ne komentirašmo skrivnosti ostanejo v utrdbi.
Če povzamem, predavanje je vsekakor vredno ogleda. Toplo priporočam.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj