“Že dolgo nisi nič napisala. Zakaj ne pišeš več? Zakaj nam ne odgovarjaš na naša vprašanja, pobude? Zakaj te ni nič na FB?”
To so vprašanja, ki sem jih slišala vsaj parkrat mesečno v zadnje pol leta.
Začne se z neprespano nočjo. Kar tako, brez skrbi, stresa. Ta noč se spremeni v dve, sledi ji par ur spanja, nato spet par dni brez. Dnevi se spremenijo v tedne, tedni v mesece.
Nato grem s strahom v posteljo. “Mi bo danes uspelo? Bom sploh lahko zaspala? Se bom spet zbudila ob polnoči in do jutra vedrila?”
Z nespečnostjo pride slaba koncentracija. Dobesedno pozabim, kar znam. Rutine niso več rutine, ampak nove prepreke. Podatki polzijo iz glave kot po toboganu. Tudi ponovljeni, zapisani, naučeni.
Postanem le senca same sebe. Nekateri ljudje opazijo, jih skrbi. Drugim je ravno. Tretji mislijo, da me moti njihova družba. Vsem se izogibam, da me ne bodo spraševali. Ali še huje, da ne bom dovolj pomemben del družbe, da bi sploh opazili in me vprašali.
Bolje se je umakniti. Biti mačka v Schrödingerjevi škatli. Tam nihče ne ve, kaj je z menoj. Lahko sem mrtva ali živa.
Z vsem tem pride stiska. Tesnobnost. Ne morem funkcionirati na polno, kot sem vajena.
Izgubim svoj mojo, ki je bistven del mene, interakcije in komunikacije z drugimi.
Doma me čakajo trije čmrlji. Vsak s svojimi problemi. Eden z večjimi, drugi z urgentnimi, tretji je zapostavljen in me to sekira. Moje telo gre na avtotomni pogon. Lahko jih zbudim, razvozim v šolo in vrtec, pridem iskat, nahranim in dam spat. Kdaj celo nič od tega. Kje je pogovor, kje čudoviti družinski trenutki in igra?
V službi me čaka kopica otrok s posebnimi potrebami in njihovi starši, ki so v skrbeh. Prihajajo kot po tekočem traku. Jaz pa neprespana, z energijo na 5%, s spominom ribice Dory in pozornostjo slabšo od ade ade otrok pred mano.
Zraven mene pa še pripravnice, ki bi jih morala kaj naučiti. Jim pokazati dober model. Sama pa se počutim, kot da sem ravno zakorakala skozi vrata fakultete in kot brucka prestrašeno sedela v klop.
Potem so tu še neprestano bombardiranje slabih novic zaradi epidemije in strah pred boleznijo. Nenehno spreminjanje ukrepov in pravil – jaz pa res nisem človek hitrih sprememb.
Demantiranje človekovih pravic in dostojanstva, rušenje demokratičnih vrednot. To ni družba, v kateri si želim živeti. Nekaj časa se boriš, tudi javno, potem jih samo dobiš po glavi. Tvoje mnenje ni pomembno.
Vse to vsekakor ne pomaga. Tesnobo samo še bolj okrepi.
Moja tretja izkušnja s pregorelostjo. Enkrat je naključje, dvakrat si že skeptičen, trikrat pa je vzorec.
A tokrat stisnem zobe. Samo še to, pa še to. Na stranski tir postavim vse razen družino in službo. Zaprosim za dolg dopust.
Zaprem se v svoj svet in čakam, kdaj bo naredil tisti KLIK, da bom spet stara jaz. Jezijo me vprašanja družine in prijateljev, če sem že bolje. Razumem, da jih skrbi, a tisti trenutek to ne pomaga.
Obveznosti se kopičijo. Nekatere preložim, druge delegiram, najnujnejše opravim s hudo muko.
Potem pa pride tisti KLIK. Ne vem, kaj sem naredila drugače. Po treh izkušnjah še zdaj ne vem, kako to nadzirati.
Zdaj lahko odkrito povem. “Ne, nisem bila ok. Pregorela sem!” Takrat tega nisem zmogla povedati.
Problemi zdaj niso več nepremagljivi. Postanejo izzivi, morje neskončno zmožnosti.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj