“Never give up, soldier!” so bile besede 7-letnika za avtizmom, ki so me spodbudile napisati tale blog.
Angleščina je jezik, ki ga mnogi avtistični otroci hitreje usvojijo kot slovenščino.
Prvi možni razlog je, da je angleščina strukturno mnogo lažji jezik od našega. Vsi vemo, da slovenščina s svojo dvojino, spreganjem, skloni, fonetičnimi posebnostmi itd. ni enostavna že za nevrotipične posameznike.
Dejstvo je tudi, da se ob uporabi maternega jezika aktivirajo drugi možganski centri kot pri uporabi tujih jezikov.
To, da nekateri moji službeni avtisti pogosto raje govorijo angleško, sem vzela za sveto. Z njimi se pogovarjam v angleščini, kar zraven podkrepim še s slovenskim prevodom.
Zelo me žalosti, da mnogi stanovski kolegi še vedno vztrajajo v predsodkih, kako je za angleščino krivo prekomerno gledanje TV in tablice, kar bi po njihovem mnenju morali starši v kali zatreti.
Ma kaj si mona? Včasih je angleščina edini jezik, v katerem otrok komunicira, ti bi mu pa še to vzel?! Raje vrni diplomo in se izšolaj za drug poklic!
Seveda so še drugi razlogi, zakaj bi moral nekdo vrniti diplomo, hujši od nerazumevanja osnov komunikacije, a to pustimo za kakšno moje robantenje v prihodnje.
Uvodni stavek tega zapisa ima zame dvojni pomen. Sporočilno vrednost v kontekstu komunikacije in nujo, da se ne vdamo pri ozaveščanju.
Poskrbimo, da naš glas slišijo tudi družine, ki jih strokovnjaki pretenciozno silijo v opuščanje angleščine.
Besedo pretenciozno načrtno uporabljam, ker se ne morem spomniti pravilnega izraza v slovenščini. To se mi pogosto zgodi. Včasih za najbolj vsakdanje pojme. Potem povem v angleščini ali uporabim slovensko izpeljanko.
Tudi meni je angleški jezik pogosto lažji od slovenskega.
Dragi starši! Naslednjič, ko vam bo kdo pametoval glede angleščine, naj gre to skozi eno uho noter in drugo ven.
Morda bi naši otroci lahko še koga drugega naučili, kako se stvarem streže.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj