Včeraj sem doživela čudovit trenutek v sicer precej napornem dnevu.
Moj aspi sine nima neke velike potrebe po druženju. Ima dva prijatelja. Njihovo druženje poteka pretežno preko skupnega igranja igric.
Včeraj sem prišla ponj v šolo oborožena s pico in njegovim telefonom. Nisem vedela ali ga bom odpeljala domov ali le dostavila prej omenjeno in bo šel k prijatelju.
Odločil se je za slednje. Kar letel je po zraku, ko se je poslovil od mene, z nasmeškom do ušes.
Zavrnila sta me, da ju zapeljem. Bosta šla kar peš, čeprav prijatelj ne živi blizu. Po sončku. S pico pod ramo.
Gledala sem ju, kako sta se oddaljevala in navdušeno klepetala. Z lahkotnim korakom sta prečkala cesto in se izgubila med hišami.
Kot pravi najstnik je zamenjal mamo za prijatelja. Uživala sem v trenutku. Ponosna mama. Nisem si mislila, da bom kaj takega tako kmalu dočakala.
Saj je v prteklosti že šel k prijateljem, a vedno z namenom, da bo tam igral igrice. Tokrat je bilo drugače.
Ko je zvečer prišel domov, je z navdušenjem pripovedoval o vsem, kar sta počela. Zunaj, ne na igricah. Preživetje v naravi, raziskovanje bližnjega gozda. Moj aspi se je celo odločil, da bo naslednje leto postal tabornik.
Verjetno se čudite nad mojo navdušenostjo. Saj to ni nič takega, pač je šel s prijateljem.
Kdor ima aspi otroka, me verjetno razume. Vsako samoiniciativno druženje, ki ni v okviru usmerjenih interesov (pri nas so trenutno igrice na telefonu), je razlog za praznovanje.
Včeraj je bil izjemen trenutek nevrotipičnosti. Naj jih bo v bodoče čim več!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj