Sama vem, da nisem mačji kašelj… A neposredna informacija o tem, da velja takšno mnenje o meni v strokovnih krogih, me je kar pošteno vrgla na rit.
“Ne hoditi tja – tam je ona, pasja in strupena.”
Zase v prvi vrsti menim, da sem načelna in imam visoka pričakovanja. Morda previsoka za nekatere kolegice in kolege.
V prvi vrsti pričakujem, da bodo strokovni, za kar se morajo permanentno izobraževati in prilagajati novostim. To pomeni tudi, da se morajo prilagoditi novejšim smernicam in sprejeti spremembe v dobro otrok, ne pa vztrajati ob zastarelem in neprimernem sistemu.
Nato pričakujem, da bodo vestni in delavni. Brez hvatenja krivin, brez prevzemanja tujih zaslug. V službo naj hodijo izvajat svoj poklic in ne le pobirat plačo ter čakat, da bo ura odbila za odhod domov.
Že pri teh dveh pričakovanjih sem se prepogosto uštela. Ob doživljanju vseh nekorektnosti kot starš in kot sotrpin ob drugih starših otrok s posebnimi potrebami sem ničkolikokrat pomislila na sprejemne izpite za vpis na pedagoške fakultete. O tem sem v mojem blogu pisala že pred leti.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2018/02/01/vse-si-izmisljujemo-razvojnih-motenj-ni/
Zaj***** sem za tiste, ki ne delajo ok. Simple kot pasulj.
Njim ne dam miru.
Ozaveščam tudi starše, ki z njimi sodelujejo o pravicah in dolžnostih. Seveda v njihovih očeh ti starši postanejo google starši. Težavni starši.
Bolj kot oni zahrbtno širijo neresnice in polresnice o meni, bolj to kaže, da sem na pravi poti. Z leti sem si odebelila kožo in pridobila prijatelje in zaveznike na pravih položajih, da me to ne prizadene več toliko.
Vseeno pa pridejo obdobja, ko mi pridejo bolj do živega kot kdaj drugič. To so predvsem obdobja, ko se na vse pretege trudim vzpostaviti boljši sistem za naše otroke, pa me takozvani strokovnjaki demantirajo na vseh ravneh.
Z leti postajam tudi vedno bolj pasja in neposredna, brez dlake na jeziku. Opažam tudi, da sem prepogosto preveč konfrontalna.
Slednje seveda izkoristijo v mojo škodo in me takoj ožigosajo. Potem napumpajo moje prijatelje, da me opozorijo oz. zabremzajo sredi akcije.
Posredovanje preko prijateljev zna zelo boleti. To sem doživljala pred meseci, ko smo se trudili spremeniti Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. To doživljam med epidemijo, ko se trudim omogočiti pomoč najranljivejšim skupinam otrok med šolanjem na daljavo in po njem.
Vedno se najde kdo, ki mu moje zavzemanje za najranljivejše ne ustreza. Raje imajo status quo in svoje stolčke, komoditeto.
Od nekdaj sem šla z glavo skozi zid, skakala v razburkano morje in plavala proti toku in se lotevala sizifovega dela. Pri tem sem bila navadno deležna več kritik kot pohval.
Z leti sem se naučila, da pohval in titul ne rabim. Zdaj najpomembnejša pohvala je od mene same.
Je** veter, gremo naprej!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj