Že par tednov čutim večjo utrujenost. Ne vem, ali so kile ali prihajajoča pomlad, morda posledice prebolele viroze januarja, ki uradno ni bila covid, po vseh znakih pa verjetno bila.
Pozna se mi pri reakcijah, pozna se mi z vidika motiviranosti in učinkovitosti. Izgubljam moj žar, moj mojo (beri mođo). Strah me je ponovne poti v izgorevanje.
Odštevala sem sekunde do dopusta. Ne smem vzeti celega tedna. Krivci za to so še vedno epidemija in nedorečenosti MZ pri izdanih navodilih pred več meseci.
Finančno se nam v zdravstvu epidemija izplača. A jaz vseeno odštevam mikrosekunde do konca te norije in omejitev pri mojem delu. Oddih krvavo potrebujem. Četudi samo za 4 dni.
Včeraj na prvi prosti dan nisem naredila prav nič. Še otrok se mi ni dalo terati za izlet. Odpovedali smo prvotni plan odhoda na morje in dan preživeli na našem dvorišču.
Zunaj smo bili cel dan. Se martinčkali, zgradili vrstne hiše iz škatel, očistili vrt, razbijali led na bazenu. Pupi sta začeli načrtovati, kje bosta imeli cvetlične gredice in kaj bomo posejale oz. posadile. Nato sta se lotili še nabiranja naših zvončkov. Dela je bilo na pretek.
Za preludij kosilu sta nas postregli s 4-hodnim menijem iz plastelina. Najprej je bilo treba načrtovati prezentacijo, česar se je srednja pupa prav profesionalno lotila. Nato so brezhibni krožniki samo šibali na mizo in se bohotili v svoji preobloženosti.
Po plastelinskem razvajanju, nas je še tata pocrkljal s pravim obrokom. Na sončku. Spet polna miza in živali na straži za vsako drobtinico, ki bi namerno ali nenamerno padla s krožnika.
Popoldne sem prelenarila ob prebiranju Zarje Jane in Mladine (za kaj drugega nimam več potrpljenja). Ob Mladini sem se spraševala ali bi jo sploh še naprej brala. Vse se je vrtelo samo okoli korone in nerazumnih ukrepov.
Sicer nekaj, o čemer sem tudi jaz pisala in se na polno razburjala, a zdaj za to enostavno nimam več volje in energije.
Glavnina mojega razburjanja in protestiranja se je uredila z vračilom otrok v šole. Za ostale nebuloze se ne bom toliko sekirala. Bomo že potrpeli.
Tako sem prezasičena s korono in bombardiranjem okolice na to temo, da še ene mojih najljubših serij ne morem več gledati, ker imajo polovico časa maske gor. Briga me, če umetnost imitira življenje. Jaz tega ta trenutek ne rabim. Ob gledanju TV rabim umik v drug svet ne v kopijo tega sveta.
Če ne bi bilo komplikacij s testiranji in karanteno, bi familijo popokala in odpeljala na počitnice v tujino. Sem že preračunavala, kako bi to speljali in šli po bivši Jugi, kjer ni ukrepov in obsesij, pa so me otroci gladko zavrnili. Gladek ne testiranju.
Zdaj bomo počitnice preživeli v raziskovanju manj obljudenih lepot Slovenije. Žal samo z enodnevnimi izleti, ker ne motemo nikjer prespati. Bi pa pošteno pasala tudi takšna sprememba
Še bolj bomo raziskovali naše dvorišče. Morda si bomo dokončno uredili hišo, da bo primerna bivanju in ne bomo več razpeti med Ljubljano in Domžalami.
To bi bilo tudi fino za moj izogib izgorevanju. Manj logističih izzivov in stalne selitve gor in dol. A kaj, ko ni samo od nas odvisno. Majstre čakamo že od decembra. Na črno pa nočemo nikogar sprejeti.
Danes bo spet lep sončen dan. Nimam pojma, kako ga bom preživela, a v družbi moje družine bo prav gotovo čudovit.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj