Moje življenje se je skoraj vrnilo v stare tire. Otroci so v vrtcu in šoli, mi po službah. Razen obveznega nošenja mask v notranjih prostorih mene osebno nič več ne opominja, da smo v epidemiji.
Televizije ne gledam. Novice prebiram manj pogosto. Nad politiko sem se skoraj nehala (javno) razburjati. Škoda moje energije in časa. Nad ljudmi, ki ne vidijo preko svojih omejenih in s političnimi manipulacijami okuženih pogledov tudi.
Testirati s hitrimi testi še ne rabim. Niti za službo, niti za storitve in preživljanje prostega časa.
Potrebe po fizičnem druženju z ljudmi že prej nisem imela. Zoom kave mi precej bolj sedejo. Ne rabiš se rihtati, odpraviti od doma, se srečevati z ljudmi, ki jih nočeš srečati.
Ustreza mi tudi manjše število ljudi v trgovinah. Čakanju v vrstah se izognem tako, da grem v trgovino ob manj konvencionalnih urah.
Moti me edino, da ne smem kihati in kašljati, ne da bi bila deležna obsojajočih se pogledov in vsake toliko krepkih komentarjev popolnih neznancev. Za astmatika je to še poseben izziv.
Policijske ure zame ni. Psičko vozim na sprehod ob 4h zjutraj. Takrat imava mir. Včasih je bilo to ob 5h, pa so številni tekači in sprehajalci (psov in samih sebe) ugotovili, da jih takrat nihče ne bo preganjal.
Zdaj, ko so se občine odprle bi lahko šla marsikam, a ne grem. Nimam časa. Navadila sem se tudi na svojo kletko, tu mi je udobno.
Ugotavljam, da je bilo moje življenje koronsko ves ta čas. Zdaj so le drugi morali vstopiti v moje čevlje.
Svobode ne moreš vzeti človeku, ki se počuti svobodnega v svoji kletki.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj