Kot avtohtoni aspi se težje sprostim in zaupam v novem okolju, ob novih ljudeh. Ko pa se sprostim in nekaterim pustim prosto pot do mojega srca, se še prepogosto zgodi, da me kmalu zatem izkoristijo in izpljunejo.
Izkoriščevalska dvoličnost nekaterih, ki so mi bili nedavno še zelo blizu, me gloda že par mesecev.
Ne vem, zakaj se vedno znova prepustim. Preveč zaupam. Nato pa dobim mrzel tuš.
Zaradi slabih izkušenj potem spet nekaj časa ne pustim nikomur blizu. Postanem vedno bolj paranoična ob vsaki novi pobudi, novem stiku.
Najbolj pa me moti, ko izkoriščevalci menijo, da lahko še naprej cuzajo mojo energijo. Enostavno jim pripada moja pozornost. Brez vesti pričakujejo moje nadaljnje usluge.
Navzven moja blokada izgleda kot kaprica. Ker nejevoljo težko skrijem (ko mi nekdo ne paše, to težko zamaskiram), izpadem kot zatežena stara nona, ki ji gre vse na živce.
Z leti sem se sicer naučila brati znake morebitnega izkoriščanja, a kljub temu komu uspe priti skozi sito z izjemno igro. Igro, vredno oskarja.
Zdaj imam dve možnosti. Ali se še naprej kujam in jezim ali pa dam nejevoljo ad acta in grem naprej.
Kaj mislite, da naredi avtohtoni aspi?
IZJEMEN.SI 
Komentiraj