Če prav sledim, mineva 111 dni od zaprtja šol.
Ta teden so vrata končno odprli vsi vrtci in šole za prvo triado. Kaj pa ostali? Smo na pragu oranžne stopnje, vrata ostalim pa ostajajo zaprta.
Dijaki protestirajo. Sliši jih le peščica. Odločevalci si zanje ne vzamejo niti 5 minut.
https://www.24ur.com/novice/slovenija/dijaki_2.html
Učenci, dijaki in študentje so vedno bolj naveličani, manj motivirani in nezadovoljni.
To opažajo tisti šolniki, ki imajo čut zanje in za njihove spremembe v vedenju.
Mnogi žal ne zmorejo ali pa nočejo opažati. Pred stiskami otrok, mladostnikov in mladih odraslih si raje zatiskajo oči. Fizično zdravje in epidemija v zatonu je bolj pomembno od psihičnega zdravja in porasta epidemije duševnih stisk.
Moja draga Renata Filipič v zadnji številki Zarje Jane pravi, da si ne upa pomisliti na posledice. Jaz tudi ne! Posledic epidemije pri najranljivejših me je pošteno strah.
https://revijazarja.si/clanek/ljudje/602189b393ddc/ne-upam-si-pomisliti-na-posledice
111 dni je dolga doba v ujetništvu. Tako je! Ni druge, primernejše besede. Smo talci nestrokovnega in inkonsistentnega odločanja, ki prednjači na svetu. Številka ena v ŠnaD.
Slovenija v svetovnem merilu še najbolj prednjači po neustreznosti skrbi za posebej ranljive skupine otrok, mladostnikov in mladih odraslih kamor spadajo tudi posamezniki s posebnimi potrebami.
Za tisoče učencev in dijakov, ki se šolajo v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, še vedno ni poskrbljeno kot je treba.
V tujini so na prednostnih seznamih, po večini v šolah ob neposrednih specialnopedagoških in drugih obravnavah in terapijah.
Pri nas se gremo maile, telefončke in zoome.
Ob začetku drugega vala sem se tudi jaz šla obravnave na daljavo v okviru zdravstva.
Po dobrem mesecu sem ugotovila, da je tovrsten pristop slab in kontraproduktiven kljub mojemu trudu in dodatnim pripravam, vsem možnim prilagoditvam.
Zdaj že 2 meseca raje povabim otroke na obravnavo v živo. Čisto druga pesem. Boljša motivacija. Vidnejši učinek. Navsezadnje tudi drugačna avtoriteta. Potrebujejo neposreden stik. Pa pika!
V naši Zbornici SRP in drugih pedagoških delavcev v zdravstvu Slovenija, v katero so vključeni tudi SRP, ki delajo v zasebni praksi, smo na podlagi naših strokovnih opažanj že davno dali pobude za spremembe v to smer.
Borili smo se za obravnave v živo. Borili smo se za ozaveščanje o potrebah in razumevanje le-teh pri najranljivejših skupinah otrok in mladostnikov.
Pisali smo odločevalcem, medijem, na vse možne inštitucije. Odziva ni bilo.
Morda smo kljub večinskemu predstavništvu naše stroke v zdravstvu premajhni. Skoraj 50 glasov ni dovolj, je le kaplja v morje.
Na tem mestu se sprašujem, kje so ostali predstavniki naše stroke, ki bi morda imeli javno bolj slišan glas?
Slovenija potrebuje še glasnejše zagovornike najranljivejših. Učencev, dijakov in študentov s posebnimi potrebami.
Oglasite se! To je sedaj vaša strokovna dolžnost.
Pomagajte nam zajeziti epidemijo duševnih stisk!
Zdaj, ko smo na začetku eksponentne rasti. Zdaj, ko so nekateri že pahnjeni čez rob, veliko pa jih na robu še stoji.
https://m.facebook.com/groups/1740396479453970/permalink/1759523010874650/
Skrbi me, ko opažam apatičnost med stanovskimi kolegi. Pomanjkanje sočutja za najranljivejše skupine pod krinko epidemioloških ukrepov.
Kaj res ne moremo mimo lastne egocentričnosti? Epidemija je čas, ko nas vsi pozivajo k empatiji, solidarnosti in razumevanju. Žal pa se tu prepogosto pozabi na posplošitev teh vrlin v vse sisteme, torej tudi v šolskega.
Čas je, da pedagoški delavci kar se da enotno rečemo (nekaterim pač ta novi sistem, ŠnaD bistveno bolj ustreza, zato nikoli ne bomo enotni):
DOVOLJ JE!
Pokažimo učencem, dijakom in študentom, koliko nam pomenijo in se zavzamimo zanje. Sploh za najbolj ranljive skupine.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj