Radovednost je ubila mačko

Radovednost je ubila mačko. Tako se glasi angleški pregovor, ki nas svari pred nepotrebnim raziskovanjem. Splošno znanih resnic se ne preverja.

V zadnjem letu to zelo pogosto slušim v drugačni obliki. Ker sem obljubila, da se ne bom več spuščala v koronske teme, bi ta pregovor analizirala v kontekstu učenja in poučevanja.

Če bi slepo verjeli le v obstoječa znanja in pravila, razvoj znanosti ne bi šel naprej.

Poučevanje zato zame ni le predajanje že znanih informacij.

Reprodukcija znanja “Tako si zapišite/prepišite v zvezek in se nato to na pamet naučite!” ne sme biti edina oblika poučevanja.

Naloga učiteljev, vzgojiteljev, mentorjev ipd. je, da svoje varovance naučijo razmišljati s svojo glavo. To pomeni, da jih sicer morajo opremiti z nekaj osnovami, a nadgradnja, smer in širina tega znanja postanejo glavni cilj celotnega procesa.

Največji uspeh mora biti, da te učenec preseže, vajenec premaga mojstra.

V dobi velikih egov, ki ne znajo biti pravi mojstri v tem kontekstu, zna biti to ogromen problem.

Dobe, ko so bili učenci ubogljivi in slepo sledili avtoriteti, je že davno konec.

Prostora za samodržnost in eno samo resnico že dolgo ni več. Otroke moramo začeti spodbujati h kritičnem mišljenju. Za to pa so potrebna védenja o vseh straneh, iz vseh virov. Torej, za ustrezno uporabo, analizo in sintezo morajo poznati reproducirane osnove.

Globalizacija in digitalizacija sta za to še dodatno poskrbeli. Dvom v vsebine, pravila, indoktrinirana znanja se z dostopnostjo informacij lahko le širi.

Kaj je torej naloga učitelja? Učitelj mora spremeniti svojo vlogo, svoj pogled na komunikacijo in odnos z učencem. Poučevanje se mora preusmeriti v vodenje k znanju in v soustvarjanje.

Ubogljivost je pojem prejšnjega tisočletja. Zdaj postavljamo meje in znotraj teh meja dovolimo svobodne odzive in premike.