Upor proti okupatorju

Odločila sem se za upor proti okupatorju.

Pa ne v obliki državnega udara, temveč nekaj čisto drugega.

Boriti se bom začela proti okupatorju mojih misli, mojega duševnega stanja.

Kako pogrešam moje staro pisanje. Strokovne in nestrokovne debate s kančkom igrivosti, samokritike in analize, tematsko vedno po trenutnem navdihu.

Zadnje leto se moj trenutni navdih vrti samo okoli te blesave korone in kršenja človekovih pravic.

Razburjam se vsak dan. Kdaj celo napišem skrajno cinični blog in ga izbrišem, ker ga lahko kdo napačno razume.

Po novem letu se vsakodnevno ugriznem v jezik in ne komentiram objav v zvezi s temi temami. Kdaj sem tudi preveč impulzivna in vseeno kakšen komentar spustim skozi.

Resnično se želim vrniti v moje igrivo pisanje, a ugotavljam, da tega v sebi nimam več v tolikšni meri kot bi želela.

Če se že spravim biti hudomušna, me hitro prevzame sarkazem.

Sedaj raje družabna omrežja in vse mogoče interesne skupine pustim pri miru, se namenoma odklapljam in izklapljam.

Staro MENE želim nazaj! Trenutna JAZ je grozna in zoprna, vodi me v prepad jeze in pogube.

Problem je še večji, ker se tudi moji otroci spreminjajo v sarkastične in zadirčne otroke. Po modelu svojih staršev, ob aktivaciji zrcalnih nevronov.

Zrcalni nevroni – kaj so in kaj nam omogočajo?

STOP!

Z današnjim dnem se vračamo v svojo normalo. Nazaj k igri. Neobremenjeni z zunanjim svetom.

Ne vem še, kaj bomo danes počeli. Gotovo kaj prismojenega. Mentalno izzivalnega. S pridihom otročjega in lumpastega.