PLANdemija in teorije zarote

Kdor meni, da je trenutno glavni boj proti virusu, se pošteno moti. Virus je le izkoriščeno sredstvo za doseganje drugih ciljev.

Najprej me je navduševala predvidljivost neracionalnih ukrepov. Moja steklena krogla je včasih v dnevih natančno predvidela, kako se bodo odločevalci odzvali.

Potem me je jezila neodzivnost stroke pri iracionalnih ukrepih. Zakaj to dopuščajo? Zakaj samo kimajo in se prepustijo toku? Zakaj se ne borijo skupaj z mano in drugimi uporniki?

Ugotovila sem, da se je to doseglo na dva načina. Ene se je premestilo v bolj udobne naslanjače, druge prestrašilo do konca v imenu boja za zdravje.

PLANdemija je ena velika predstava. Preko medijev jo s selektivno izbranimi in točno opredeljenimi novicami vsi spremljamo.

Virus obstaja. Tega ne zanikam. A njegov največji učinek smrtonosnosti se vrši v ozadju, na čisto drugih ravneh.

Spreminja se družbeni red. Perejo se možgani. Narod se deli na naše in vaše. Z delitvijo se med seboj samoiniciativno neizprosno koljemo. Ideološka prepričanja so sedaj še bolj v ospredju kot kadarkoli prej.

Kako bo izgledalo naše nadaljnje životarjenje diktirajo številke.

Številke zapirajo dostop do storitev. Ukinjajo mala podjetja, ki se ne zmorejo hitro prilagoditi novim trendom oz. jim njihova panoga tega ravno ne omogoča.

Ljudje se trudijo posel obdržati tudi z dodatnimi hipotekami, takšnimi in drugačnimi posojili. Država tu in tam navrže kost, morda rešilno bilko, a pot do nje je nemogoča pod vsemi danimi pogoji. Prisiljeni so razprodati premoženje za poke šolde.

V životarjenje jih dodatno pehajo ukrepi za zaprtje šol. Kako bodo delali, če morajo nuditi varstvo svojim otrokom?

Po drugi strani se nekatere panoge pošteno mastijo na račun epidemije. Recimo farmacija ali dobava medicinskih in podobnih pripomočkov. Pri koritu odtekajo milijoni, ustvarjajo se novi bogataši.

Tudi digitalizacija skrbi za preusmeritve v nov red. Šolstvo, bančništvo, konec koncev vso pravočasno v delo na daljavo preusmerjeno gospodarstvo le-to še krepijo.

Kaj se bo zgodilo s posameznikom in njegovimi človeškimi ali ustavnimi pravicami dejansko nikogar ne zanima.

So skupine, ki se borijo zanje, a nimajo dovolj zaledja. Žal so med njimi tudi infiltriranci, ki potiskajo boj v napačno smer ob napačnih trenutkih. Z njimi je vse dogovorjeno, dimna zavesa ob protestih se sproži ravno po planu.

Naši sistemi so zastareli. Zdravstvo, šolstvo, sociala, sodstvo, policija in še kaj so na kolenih. Pa ne, ker ne bi imeli mnogih kvalitetnih lastnostih, dobrih zaposlenih. Sama struktura jim onemogoča pot v pravo smer. Točneje jim to onemogočajo korita v posameznih panogah, eni in isti nesposobni na položajih.

Medtem, ko se na frontah borimo z virusom, se v ozadju mešajo štrene na vseh področjih.

Plandemija seveda ni produkt slovenskih veljakov. Vodi jo interesna skupina na globalnem nivoju. Naši nekaj takega sami ne bi zmogli speljati.

Kot smo že izpostavili, je glavna strategija “deli in vladaj” ob posameznih dimnih zavesicah.

Teoretiki zarote pravijo o vzponu tehnokracije. Zagovorniki teh sprememb govorijo o evoluciji in razširitvi meritokracije.

Obe vrsti vladanja napadajo, so najhujši bavbav. Vodenje v novodobno suženjstvo, razpad družbe in nacij ter globalizacija v čisto novem pomenu.

Pot do propada nacij naj bi jim utirale ravno diktatorsko naravnane desne vlade. V njihovo korist naj bi delale tudi socialistične leve vlade. Torej, vsi.

Tu se jaz izgubim. Če nas tako levi kot desni peljejo v predvideno smer, v čem je potem smisel upiranja? Pot je natančno začrtana.

Upor z obtoževanjem enih in drugih je največja bedastoča, ki jo lahko ta trenutek izvajamo. Tako lahko le prilivamo olje na ogenj.

Tovrstni boji nam ne bodo nikoli vrnili naših osnovnih človekovih pravic. Smo že pregloboko v tej PLANdemiji.

Mislim, da se moramo vprašati, kaj si mi želimo. Kakšno življenje bomo od zdaj naprej živeli. Življenje kimavcev, hlapcev, Don Kihotov, Sizifov ali koga drugega.

Vsi našteti so po svoje predvidljivi. Vsaka od teh vlog je pomemben del velikega načrta.

Najbolj uspešen v boju pa bo tisti, ki bo nepredvidljiv. Teh je načrtovalce PLANdemije najbolj strah.

Katerokoli pot boste izbrali, vam želim na njej vso srečo. Mene ne boste našli na nobeni, sem med nepredvidljivimi. Vsak je namreč svoje sreče kovač. Moja sreča se bo spreminjala glede na moje trenutno razpoloženje in potrebe. Moje in od mojih najdražjih.

Srečno!