Včeraj sem poslušala Kreslinovo serenado z vrha Pirana. V meni je kričalo: “TOOO!” Kreslin in njegovi so prepevali Novo jutro v novo jutro in novo leto.
Zakaj mi je bila serenada tako všeč? Bili so skupaj, brez mask. Bili so tam za nas. Za skupnost. Bila je normalizacija nenormalne situacije.
https://t.co/c36SrEYybk https://twitter.com/VKreslin/status/1345009681744457731?s=20
Te dni veliko razmišljam o družbi in kolektivni travmi.
Kaj lahko naredimo?
Najprej moram začeti spreminjati svoje poglede. Začeti graditi sami pri sebi.
Ko sem imela ta teden malo več časa in možnosti branja objav na družabnih omrežjih ter gledanja novic, sem ugotovila, da sem za brez veze jezna.
Jezna na ljudi, ki ne razumejo. Jezna na ljudi, ki me obtožujejo. Eni, da sem teoretik zarote, drugi, da sem premila v svojih protestniških odzivih.
Kaj sem zdaj? Ovca, volk ali volk v ovčji preobleki? Sem morda Orwellov prašič? Ali konj Boksač? Sem Debelinko? Ali osel Benjamin?
https://sl.m.wikipedia.org/wiki/%C5%BDivalska_farma
Nič od tega. Sem samo jaz. S svojimi prepričanji, načeli in vrednotami. Maske v določenih okoliščinah ja, v drugih strogo ne. Presejalno testiranje v določenih krogih ja, množično ali celo pri otrocih strogo ne.
Včeraj mi je nekdo rekel, da sem prodana duša. WTF? Razmišljam samo razumno ter za kolikor se le da etično in strokovno.
Zdaj, ko smo (recimo) ugotovili, kdo sem jaz, se moramo vprašati, kdo smo mi. Mi kot družba, mi kot nacija, mi kot skupnost.
Skupnost je neprecenljiva, če je podporna. Ko ti stoji ob strani v času največje krize. V tem preizkusu človečnosti.
Eden najhujših ukrepov, ki ga imamo te dni je izolacija. Zahteva po intenzivnem socialnem distanciranju. Zapiranje v svoj mehurček.
Da sem ugotovila, koliko mi skupnost pomeni, je bilo zame pravo prebujenje, eureka moment. Meni, ki sem raje doma v mehurčku kot v družbi.
To je bil najbolj pomemben preskok v moji aspijasti miselnosti. Potreba po skupnosti, po večji vlogi v družbi.
Druga skrajnost te potrebe je izolacija. Samoiniciativna je precej bolj drugačna od prisilne. Prvo nekateri samovoljno izbiramo. Drugo se sedaj uporablja kot glavno sredstvo za zajezitev epidemije.
A kaj, ko ravno s tem ukrepom najbolj prizadanemo posameznike in posledično tudi skupnost. Daljnoročne posledice bodo katastrofalne.
Zato moramo začeti razmišljati kot družba. Enotni v skupnosti. Si pomagati, stati ob strani, biti tu zase in za druge.
To lahko storimo le združeni. Pozabimo na razdeljenost. Pozabimo na raznolikost naših pričakovanj, načel in vrednot. Pozabimo na politične barve, barvo kože, na veroizpoved in na to, koga imamo radi.
V tem šmornu smo vsi skupaj. Dokler bomo mlatili en drugega in si nagajali v ksenofobičnem kontekstu, nas bo epidemija pokosila.
Enotni.
Zame in za moje, za vas in za vaše, za njih in za njihove.
Dosti je strahu, jeze in sovraštva.
Gremo naprej!
Za vse nas.
Za obstoj človeštva.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj