“Mami, a grem v ponedeljek končno v šolo?” me danes na pohodu vpraša naša 6-letnica.
“Ne ljubica, vsaj do 13. januarja ne boš mogla iti v šolo, verjetno še takrat ne!”
“Ampak maaaamiiiii, jaz imam že poln kufer šole od doma. Sploh ne bi več hodila v šolo, če bo še naprej tako. Hočem prijateljice. Ne maram več tablice. To je tako bedno!”
“Se popolnoma strinjam s tabo, res je bedno. Obljubim, da se bom potrudila po svojih najboljših močeh, da boš čimprej spet v šoli, s tvojimi prijatelji.”
“Pa z učiteljicama Petrama. Uno ta pravo in uno za angleščino (op. a. ne vem, zakaj ni učiteljica za angleščino tudi taprava). Pa še Lejo, ki je včasih tudi zraven.”
“Tudi z učiteljicami, z vsemi.”
“In maske ne bom rabila nositi? A si bomo lahko igrače izposojali? Ko sem začela hoditi v šolo, si jih nisem smela izposoditi. Tudi radirke ne. Ni tako fajn kot v vrtcu, ko smo si lahko vse posojali…”
Večino poti smo se pogovarjali o šoli. Kakšna so njihova pričakovanja, kako so naveličani šolanja na daljavo, kako pogrešajo prijatelje, kako so že naveličani svojih staršev in babic.
Naslednja tema je bila Živalska farma, ki smo jo danes začeli doma brati.
Moj aspi sine je nad njo navdušen. Veselo posluša naše branje, delno jo tudi sam bere nam ostalim.
Glasno razmišlja, kako je človek bedak. Zgraža se nad človekovim ravnanjem nad živalmi in kar vzklika od navdušenja, ko živali prevzamejo farmo.
Do sem smo zaenkrat prišli. Seveda nima potrpljenja in sprašuje, kako bo naprej. Od nekdaj je moral vedeti, kaj bo naprej v filmu. Drugače ni hotel gledati.
Rad ima predvidljivost, rad ponavlja izkušnje. Zato bomo šli jutri verjetno spet na isti pohod in se spet pogovarjali o nadaljevanju Živalske farme.
Navdušena sem nad tem, kako vedno bolje obvlada metafore in zmore razmišljati o drugih pomenih zgodbe.
“Ta Napoleon je pa takšen kot naša vlada. Pravi JJ. Ti si pa Debelinko, nikoli ne bi mogla biti Napoleon. Ker te tudi nikoli ne poslušajo, ko imaš dobre ideje. Kot za šole. Vesel sem, da to delaš! MORAMO SE UPRETI Napoleonu. Tako ne gre več. Dosti imam!”
Vse mu povem. O vsem se najprej z njim posvetujem. Včasih še pred možem. On je že malo sit vsega skupaj.
Pogovarjava se tudi o mojem spletnem boju za otroke. Za čimprejšnjo vrnitev v normalno stanje. Brez mask, testiranj in socialnega distanciranja.
Z mano je bil 5. septembra 2020 na protestu pred Parlamentom. Za otroke brez mask. Imel je svoj govor, s katerim se je zaključil protest.
“Kaj je bolj pomembno, sreča ali denar?” Pri svojih rosnih 10 letih je vedel, da gre pri maskah bolj za denar kot zaščito. Še demonstriral nam je to. Tisti, ki ste bili z nami tam ali ste si posnetek pogledali kasneje, veste o čem govorim.
Naše revolucionarke, srčne dame (Renata, dve Alenki, Bojana in še kdo) so me te dni spet zvlekle v prve bojne črte. Ponovno sem odpadnik, spet se še bolj oglašam.
Oglašam se zaradi mojih otrok. Najprej moje krvi, potem mojih društvenih in službenih, na koncu pa zaradi vseh.
Da ne bo pomote, pod terminom otroci mislim potomstvo, torej otroke, mladostnike in študente. Vse, ki se šolajo na daljavo ali so doma, ker ne morejo v vrtec.
Spoštovani otroci, v ta boj gremo zaradi vas. Da boste imeli spet normalno otroštvo, noro mladost in še bolj nora študentska leta. To, kar smo lahko mi imeli brez debate.
Tu smo in bomo samo zaradi vas. Borili se bomo, da dobite nazaj svojo nedolžnost, brezskrbnost, normalnost. Osnovne pravice, ki bi vam morale biti zagotovljene ves čas.
Za vas gre!
Semper liberi!
Vedno svobodni!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj