Prejšnji teden sem imela predavanje za starše o doživljanju epidemije in omejitev s strani otrok skupaj z mojo prijateljico M.
M je silno analitična in je izbrskala miljavžent raziskav na to temo. V 9 mesecih omejitev po svetu je že nastalo kar nekaj pomembnih raziskav.
Otroci doživljajo epidemijo isto kot doživljajo daljšo hospitalizacijo ali smrt, ločitev itd. Skozi 5 stopenj žalovanja.
Zanikanje.
Jeza.
Pogajanje.
Žalost.
Sprejemanje.
Za vsako stopnjo so značilna specifična vedenja.
Pri odraslih je slika podobna, le odzivi po posameznih stopnjah so morda malce drugačni.
Pri nas doma se je začelo z navdušenjem, ker smo podaljšali počitnice za en teden.
Potem je bila jeza na cel svet, sploh na neposobne voditelje in odločevalce.
Faza pogajanja je bila najdaljša in pri nekaterih mojih otrocih še vedno dominira.
Tudi do žalosti so za kratek čas prišli, takoj nato pa se vrnili v pogajanje.
Do zadnje stopnje sprejmanja je dolga pot. Za vse nas. Ne vem, če jo bomo kadarkoli dočakali.
Midva z možem zavestno nočeva sprejeti, da je to nova realnost. Zakaj bi, ko pa je vse tako nelogično, politično forsirano in nestrokovno. Najini otroci to seveda posnemajo in zrcalijo najine občutke.
Prvič v zgodovini mojega navdušenja za raziskovalno delo sem naletela na to, da se druga plat zgodbe ne dovoli raziskati. Cenzura na vseh ravneh. SZO in nacionalni inštituti za zdravje so povsod po svetu vmešujejo v delo raziskovalcev. Nori novi svet.
Danes se ne bom toliko razburjala o odvzemu osebnih svoboščin in pravice do svobodnega govora. O tem sem že prepogosto kokodakala v prejšnjih objavah.
Razburjala se bom o meni najljubši temi, o otrocih, sploh tistih s posebnimi potrebami.
Nedopustno je, da morajo sploh iti skozi to izkušnjo, skozi te faze žalovanja zavoljo nekih političnih in finančnih apetitov.
Na lastne oči se lahko tako doma kot v službi prepričam, kakšno škodo delajo ukrepi našim nevrorazličnim otrokom.
Pri nas doma imamo vzvod, s katerim lahko škodo omilim. Trudimo se, da imajo čim manj občutka o omejitvah. Zato smo komaj na tretji od petih faz.
Službene otroke skušam pomiriti, tudi preko njihovih družin, jim biti v oporo. Vsaj z rednejšimi obravnavami.
V prvih tednih sem vse preusmerila na obravnavo na daljavo, zdaj pa že nekaj časa vabim vse nazaj v ambulanto.
Najprej je bilo zanimivo delati preko zooma, po par tednih pa so otroci prešli iz romantiziranega navdušenja, da se lahko z mano dobijo preko računalnika v lastnem domu, na nihilistično, nemotivirano stopnjo. Zato sem takoj obrnila ploščo.
Ker delam v zdravstvu, ena na ena, si to lahko privoščim. In sem si, samovoljno in malce uporniško glede na trenutno epidemiološko sliko. Strokovno pa moja odločitev vsekakor drži vodo.
Zdaj si pa predstavljajte, kako je šolarjem in šolnikom, ki si tovrstnega manevra ne morejo privoščiti.
Kljub temu, da šolniki vidijo naveličane in otožne otroke (četrta faza žalovanja), ne morejo nič narediti.
Motivirati na daljavo?! Lepo vas prosim! Noben program ne more nadomestiti človeške bližine, trepljaja po ramenih, sočutnega objema.
Šolniki slišijo, kako imajo ti otroci vedno več čustvenih in vedenjskih izpadov. Sploh pri otrocih s posebnimi potrebami, ki sami težko izražajo svoje želje in potrebe. Pri neverbalnih ali slabo verbalnih otrocih, pri otrocih z avtizmom, ADHD itd.
Narediti pa ne morejo kaj dosti. Le čakati, da bo kdo od odločevalcev končno začel razmišljati v dobro otrok. Tako kot počasi začenjajo razmišljati v dobro gospodarstva.
Komaj čakam vrnitev v šolo.
Pa lep nov teden šolanja na daljavo vam želim!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj