To noč smo prvič prespali v naši novi hiši. Vseh pet plus dva hišna ljubljenčka.
Otroke smo naselili le za vikend, da dobijo “občutek našega”.
Spali smo na kavču in na zakonski vzmetnici pod njim. Malo smo smrčali, malo se prebrcali, malo nas je nosila luna.
Naš aspi je bil zadnji, na katerega smo še čakali. Pupki sta tokrat v hiši spali že drugo noč.
Zanj je največja kazen hiša brez wi-fi in TV.
V kontekstu šolanja na daljavo in izvedbe pouka preko zooma sem ga še razumela, zato sem ga pustila dodatno noč pri babici.
Ko je prišel, je bil najprej navdušen, proti večeru pa se mu je že začelo nabirati.
Predviden igralni večer (službeni Miklavž je prinesel Twister, ki ga je bilo treba takoj preizkusiti) se je sprevrgel v serijo paničnih napadov. Na koncu smo samo obležali.
To, da bo velika sprememba kot je selitev v drug kraj prinesla stisko, smo nekako že predvideli. A najhujše še prihaja.
Skrbi ga predvsem, da ni vse tako, kot si je predstavljal. Ni vse tako, kot sva si z možem predstavljala.
Naša idilična hiška, navzven vsa čudovita, se je spremenila v pravo nočno moro. V nakup mačka v žaklju z doživljenjskim odplačevanjem.
Otroci so prišli samo za vikend, ker čez teden ne morejo živeti tu. Hiša je sicer dovolj velika za vse, a je zgornje nadstropje, kjer naj bi bile spalnice, potrebno v celoti prenoviti.
Ko doživiš prizor iz Carrie ob vsakokratnem odpiranju pip, je to alarm iz vseh koncev in krajev.
V času epidemije je sila težko dobiti majstra za popravilo. Storitve ne smejo obratovati.
Nesposobno vlado preklinjam že devet mesecev, tokrat pa me ima, da bi jih obiskala in jim ponudila zdravilni zvarek iz mojih pip. Mogoče bo to odpravilo korono.
Veliko časa nam gre tudi za iskanje trgovin, ki bi prodajale material za prenovo doma. Vse je odstranjeno s polic, trgovine s tovrstnim blagom pa so zaprte. Kupovanje barve preko spleta je misija nemogoče.
Naslednjih nekaj tednov bomo živeli malo tu, malo tam. Glede na trenutne ukrepe bo morala naša sanacija počakati vsaj do konca januarja.
Kako bomo to doživljali aspiji v naši družini, si ne upam niti predstavljati.
Šolanje na daljavo brez interneta. Selitev od enega sorodnika do drugega samo zaradi wi-fi.
Nezmožnost bivanja v lastnem domu.
Napake v hiši nas zelo motijo in hitro iztirijo.
Brez pitne vode ne gre! Ogrožamo zdravje naših otrok, kakšni starši pa smo?
Hočemo svoje sobe, tako kot smo jih vajeni. Dom po naši meri.
Grozno je, da ne najdemo svojih stvari. V škatlah bodo ostale vsaj do sanacije.
Sine hoče svoj pograd in svoje omare. Prejšnji lastniki so v njegovi sobi pustili razpadajočo omaro in rabljeno posteljo. Zločin proti človeštvu!
Odločil se je, da ne bo živel tu pa PIKA. Vsaj dokler njegove zahteve ne bodo izpolnjene.
Kdorkoli je kakorkoli imel opravka z avtisti ve, da tole ni mačji kašelj.
Vsaka sprememba je hudič.
Vsako rušenje rutine.
Vsaka tuja reč.
Senzorna preobremenjenost bo v teh dneh sprožilec številka ena.
V otroških sobah smrdi po starem in čudnih kadilih.
Sila moteč je neraven parket.
Stikala so ponekod pokvarjena, drugje amatersko prebarvana s stenskimi barvami.
Starinska kopalnica s popokanimi ploščicami, kjer čudno odmeva. Kopalnica, kjer je omarica s samo enimi steklenimi vratci in luč samo z eno delujočo žarnico. To enostavno ne gre. Ali vse ali nič!
In še marsikaj bomo sproti našli…
Pravijo, da bo tudi to minilo.
Komaj čakam in odštevam sekunde do takrat!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj