Mislim, da je 1 mesec tisti prelomni čas, ko nam otroci rečejo, da imajo dovolj.
Naša prvošolka se je do sedaj vsako jutro veselila šole preko zooma, ta vikend pa je že spraševala, koliko dni bo imela mir.
Včeraj so imeli angleščino. Učiteljica je poklicala posamezne otroke in jih vprašala: “How are you?” En deček je odgovoril: “Sad, very sad.” “Why?” je zanimalo učiteljico. “Ker bi končno že rad šel v šolo!” Drugi so mu začeli pritrjevati in kmalu je iz vseh “happy” nastal odgovor “sad”.
Vsi trije čmrlji komaj čakajo vrnitev v šolo in vrtec. Šolanja na domu (ŠnaD) imajo dovolj. Enako, kot imajo dovolj poletnih počitnic proti koncu.
Nam doma učno res nič ne manjka. Pustimo stati socializacijo in sprememb okolja.
Tudi bolj sproščeni smo kot v prvem valu, ko sem jaz vsakodnevno izgubljala živce in pamet. Kričala, moledovala in preklinjala.
Še posebej učiteljico, ki je vso breme izobraževanja preložila na nas, starše. En mesec še zvezkov ni pregledovala, potem pa le naključno tu in tam.
Prepisovanje litanij in odgovarjanje na vprašanja iz učbenika, za katera niti midva z možem včasih nisva poznala pravega odgovora. Kaj jaz vem, katera obrt je značilna za Ljubljano. Vse!
Takrat se je sinu še bolj mudilo vrniti v šolo.
Jaz sem bila prve tedne najbolj tečen in strog učitelj, hitlerjevska mama in izjemno storilnostno naravnana.
Ko sem videla, da učiteljica taktike ne bo spremenila in so ji vsi drugi starši navdušeno prikimavali, se ji zahvaljevali za kopije iz učbenika za učitelje, sem naredila STOP.
Zakaj za vraga bi morala biti jaz učitelj. Res sem pedagog. Res mi je v tej vlogi precej lažje kot marsikaterem staršu, a to ni bila vloga po moji lastni izbiri.
Učiteljica se ni šla nobene individualizacije in diferenciacije, prilagoditve iz sinove odločbe so bile le črnilo na papirju sredi kupa vseh papirjev.
Pa sem se jaz odločila za prilagoditev. Samovoljno. Ji nismo niti povedali. Najbolj žalostno je bilo, da tudi ni ugotovila več tednov, ker ni pregledovala zvezkov. Še na koncu ni vedela za vse naše bližnjice. Zvezkov ob vrnitvi v šolo spet ni pregledala, ni bilo časa.
Vse prepise sem spremenila v lepljenje njenih kopij v zvezke. Nehala sem težiti, ko so bili kratki in enobesedni odgovori na vprašanja. Takrat sem sina vprašala, kaj je mislil in mi je ustno odgovoril. Tako sva se midva učila. Pokazala sem mu, kako mora odgovarjati v polnih povedih, to pa je bilo to.
Ko se je konec aprila učiteljica le odločila enkrat tedensko preverjati naključne zvezke, je ugotovila, da odgovarja z “ne vem”, “da/ne” in “dobro”. Dobil je kratko pridigo po e-mailu, drugega ni bilo. Oba s sinom sva to ignorirala in šla dalje.
V prvem valu je bil naš največji dosežek mojega sina vzpostavljanje samostojne komunikacije z učiteljicami. Tu sem bila vztrajna in se je obrestovalo. Aspi, ki mu je bilo vedno težko karkoli vprašati, je moral sam pisati e-pošto učiteljicam.
Seveda so bile vmes prave cvetke, tragikomične anekdote. Napisal je cel spis, brez pozdrava in slovesa, brez podpisa z e-naslovom iz risanke. Učiteljice so najprej rabile čas, da so se navadile na njegov naslov in ga povezale z njim.
Potem so se navadile, da jih je ogromno spraševal. Res ogromno spraševal, po več mailov dnevno. Ko kaj ni razumel, je vprašal.
Velik nesporazum smo imeli, ko je enkrat napisal, če bo tisti dan šola.
“Zakaj pa ne, saj je vsak dan šola,” mu je odpisala razredničarka.
Opravičil se je in bil žalosten cel dan.
Mene je to pošteno razkurilo. Takrat sem se vmešala in še jaz napisala učiteljici, zakaj jo je to vprašal.
Na šolskem koledarju so imeli namreč zabeležen športni dan. Veselil se ga je neizmerno in komaj čakal en dan razbremenitve. Potem pa mrzel tuš – spet pouk.
Na koncu smo bili mi čudaki, ki smo pričakovali nemoteno potekanje dnevov dejavnosti in razbremenitev pouka.
Karkoli bi lahko dali, pohod na Šmarno goro, vadbo na zunanjih fitnes napravah. Namesto tega so ga čakale 2 strani računov in 15 vprašanj.
Kot sem že rekla, smo močno oklestili zahteve in pouk tako zmanjšali iz 12h ur dnevno na 3-4h v dopoldanskem času.
Kakšen dan smo tudi prešpricali in raje šli na celodnevni pohod v okoliške hribe.
Kdaj sem tudi jaz pisala odgovore po njegovem nareku.
Izbirala sem, katere račune naj reši, katere naloge v delovnem zvezku naj naredi.
Ostalo je bil balast.
Moj sin lani ni ostal brez kompetenc.
Učno snov je po moji oceni usvojil.
Sicer je dobival slabše ocene na preverjanju in ocenjevanju, a zame to ni bilo relevantno, saj sem vedela, da zna.
Preverjanje in ocenjevanje sta bila preko zooma v skupinah po tri. To je bila izkušnja, ki je ne on ne jaz nisva želela ponoviti. Vsi so imeli prižgan mikrofon, piskalo je za znoret, zooma še nismo znali za prav uporabljati itd. Več energije je šlo za ves kontekst kot za samo preverjanje in ocenjevanje znanja.
Moji otroci so se med karanteno naučili biti zelo samostojni. Tudi pupi, ki ste bili takrat še obe v vrtcu.
Sploh ob idejah od vzgojiteljic. Naše srčne vzgojiteljice so nam namreč pošiljale gradiva, nasvete z aktivnostmi, ki smo jih pridno izvajali.
No, vsaj kakšen mesec, potem jih je občina poslala na čakanje. Takrat so nam prostovoljno pošiljale ideje, a v manjšem obsegu. Pedagogi v pravem pomenu besede!
No, nekaterih (predvsem tistih ustvarjalnih) aktivnosti nismo uspeli izvesti, ker smo bili preobremenjeni s šolo.
Tudi v šoli smo takoj rezali ustvarjalne aktivnosti, ki niso bile obvezne. Bivši vzgojni predmeti so dobili zadnje mesto. Športa se nismo niti lotili, raje smo imeli dnevne aktivnosti po našem izboru.
Naši otroci so bolj kot kadarkoli pomagali pri gospodinjskih opravilih. Naučili smo se saditi, naredili smo si balkonski vrt.
V drugem valu je tovrstnih aktivnosti bistveno manj. Pouk večinoma poteka preko zooma, kar je meni osebno precej lažje. Res je dodatna obremenitev otroka (še jaz ne zdržim več po 2h zooma, moja koncentracija je na minimumu), a končno je prava rutina.
In ustrezna avtoriteta.
Jaz sem spet samo mama in ne učiteljica.
Zato tudi več uspem sama postoriti glede gospodinjstva. Seveda ob pomoči najmlajše. No, občasno tudi starejših, ko imajo pavzo.
Pogosto še delam od doma. Tokrat imam več miru za moje zoome in telefonske pogovore. Moje službeno delo je precej bolj kvalitetno in obsežno, kot je bilo v prvem valu.
Popoldne imamo čas za sprostitev, za družino.
Meni osebno za mojo družino tale karantena paše. Vsaj z vidika vseh možnih alternativ.
Ne paše pa mi za moje službene in društvene otroke in njihove družine, ki so iz dneva v dan bližje izgorelosti.
Ko smo se te dni s šolniki pogovarjali, kaj bi raje. Podaljšanje ŠnaD ali vrnitev ob strogih ukrepih? Jaz sem bila takoj za ŠnaD.
Kakšni strogi ukrepi?! Moji otroci že ne bodo nosili nagobčnikov in si zalivali rok z razkužilom, ki jim bo naredilo razjede in omogočilo dostop še drugim bakterijam.
Potem sem o tem včeraj povprašala moje otroke…
“Hočem v šolo.”
“Hočem v vrtec.”
“Tudi z masko in razkužili. Vseeno je, če se ne smemo družiti. Samo, da smo v šoli s prijatelji. Da vidimo učiteljico. Da nismo skozi doma.”
Ostala sem brez besed, odprtih ust.
Začnimo že enkrat poslušati otroke. Stroka, takšna in drugačna, pa naj začne delati zanje in zaradi njih.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj