Ugotavljam, kako je tole šolanje na daljavo (ŠnaD) odvisno od posameznega učitelja in samega vodstva.
Mi imamo letos res srečo z izvrstnima razredničarkama in specialno pedagoginjo. Večinoma sploh ne vem, kaj je šola.
Moji službeni in društveni starši pa žal (pre)pogosto nimajo te sreče.
Ne razumem šolnikov, ki delajo po liniji najmanjšega upora. Seznam nalog iz delovnega zvezka, potreba po brezciljnem prepisovanju snovi iz učbenika in odgovarjanju na vprašanja.
Na koncu se celo ugotovi, da vprašanja niso niti pretipkana, ampak le posnetki zaslona e-učbenikov za učitelje. Tudi ne preverjajo odgovorov, bodo že starši preverili.
Na drugi strani pa imamo srčne učitelje, ki delajo petek in svetek, prilagajajo gradiva, pokličejo vse učence.
Kar nekaj mojih kolegic zdaj pregoreva zaradi tovrstne intenzivnosti in angažmaja. Sploh pri delu z otroki v NIS ali posebnem programu. Stroga individualizacija, prilagajanje tehnologiji, ki je niti otroci niti njihovi starši morda niso vešči.
Potem imamo družine, ki jim ta način dela popolnoma ustreza. Tam je skoraj vseeno, kako dela učitelj. Starši pomagajo, ker zmorejo in znajo. In imajo seveda čas za to, ne hodijo v službo oz. njihova služba ne zahteva dela ravno takrat, ko jih otroci potrebujejo. Tudi otroci sami zmorejo in znajo. Takšnih je veliko, pomemben delež celo med nevrorazličnimi (po naših raziskavah cca 15%).
Pri nas doma se v 1. razredu šolata dve pupi. Naša prvošolka in njena 4-letna sestrica. Drugega ni. Sploh tamala hoče v šolo, se ne zna več okupirati z drugimi stvarmi. Jaz se pa ob delu na daljavo in polni ambulanti tudi ne morem igrati z njo. Občasno mi sicer pomaga v službi, a je učiteljica 1. razreda zanjo bolj zanimiva kot pogovor o organizacijskih veščinah 10-letnika.
Seveda so dnevi, ki so težji. So tudi tragikomične prigode. Je veselje in je žalost. Je preobremenjenost in je laganost. Dan ni enak dnevu. Tudi otroci niso vedno pri stvari. Vreme, luna, premalo ali preveč spanja.
Sploh pa jaz nisem vedno pri stvari. Takrat postanem razdražljiva, tečna, prepirljiva. Kakšen dan bi najraje prespala sli se zaprla v svojo “jamo” (kamor se skrijem, ko sem preveč zasičena z dražljaji).
Če se vrnem na debato o šolnikih. Dobra in slaba praksa. Do katere meje pogledati skozi prste in kdaj odreagirati s pritožbo.
Vsekakor je neizvajanje DSP jabolko spora. Nekje se izvaja, drugje ne.
Nekje so delavci na bolniškah, doma s svojimi otroki zaradi višje sile, drugje so enostavno preleni, da bi dvignili prst.
Ponekod pišejo cele litanije, pošiljajo gore materiala, se dobivajo z otroki preko telekonferenc ali v živo na šolskem dvorišču.
Drugod pokličejo starše za pet minut, kako so njihovi otroci in vprašajo, če rabijo kaj. Mogoče pošljejo neko nesmiselno gradivo copy-paste z uciteljska.net.
Ta teden smo pri eni od učiteljic drugih predmetov doživeli ravno to. Copy-paste.
Dala je nalogo, ki je še midva z možem nisva znala rešiti. Na internetu je našla osmerko in križanko, ki sta bili prvič napisani za obvezno uporabo lupe, drugič pa prirejeni za poučevanje odraslih.
Naš aspi je seveda norel, ker je ni mogel do konca speljati. Niti ob najini pomoči. Besednjak, ki so se ga učili v šoli, ni bil pravi. Na koncu sem kar dopisala možne rešitve in mu rekla, naj se z učiteljico zmeni, zakaj je tako narejeno.
Sem se že spravila napisat en mastno pritožbeni mail, a mi sin ni dovolil, da ga pošljem. A je res tako težko posvetiti delu 5 min več in kopirati snov za pravo starost? Nekaj, kar ima dejansko veze s snovjo?
Razumem pomen učiteljeve avtonomije. Ne razumem pa avtonimije v kontekstu lenobe. Ker to je čista lenoba.
Prav tako ne razumem nerazumevanja učiteljev mojih službenih in društvenih staršev, da je potrebno izvajati prilagoditve tudi pri ŠnaD.
Odločbe so v veljavi tudi v času epidemije, dragi učitelji. Prijave so možne, inšpekcija dela. Izgovor, da IP od septembra ni pripravljen in strokovna skupina še ni bila sklicana zaradi ukrepov, je po domače povedano en velik nateg in nesposobnost pristojnih.
Družine, ki se jim to dogaja, sem takoj napotila na inšpekcijo. Na FB je podobnih zgodb obupanih staršev vedno več.
Potem pa pridemo do famoznega ocenjevanja znanja med ŠnaD.
Strokovni svet je včeraj ministrici predlagal uredbo, naj se ne ocenjuje med ŠnaD.
Do neke mere to pozdravljam, da ni nepotrebnih manevrov ali celo takšnih za prijavo na policijo (snemanje prostora in pregled omar, maska čez oči, itd.).
Po drugi strani pa mi povejte, spoštovani strokovni svet, kdaj bodo imeli učenci več znanja – po predelani snovi ali 3 mesece kasneje. Retencija pri vseh ni enaka. Sploh pri nevrorazličnih ne. Še to, a jih bomo ob vrnitvi v šolo dvojno obremenili z ocenjevanji? Zakaj ne bi raje zmanjšali število ocen pa bo mirna bosna.
Jaz sem zagovornik predlogov mojih srčnih šolnikov v skupini Kakšno šolo hočemo. Ocenjevanje zdaj! A brez neumnih in celo kaznivih manevrov, z zaupanjem v otroke in družine.
Če bo kdo goljufal, pa naj. Pomembno je znanje in ne ocene. Če bo zaradi tega prišel na boljšo šolo, bohpomagej. Takšen bi goljufal tako ali drugače. Saj veste, da so tudi pri ocenjevanju v živo plonk listki ipd.?
Kakorkoli se bo ministrica odločila, je meni osebno vseeno. Ne bom skrita v omari pomagala pri odgovorih in moji otroci predvidoma ne bodo v stiski, ko bo več ocenjevanj v šoli.
Moji otroci se že tako ali tako ne rabijo učiti za ocenjevanja. Pri nas doma ocene niso zlati standard. Seveda smo veseli petk, a ponosni smo tudi na trojke.
Samo da je. Čim manj pehanja za ocenami, ki sem ga sama imela. Vse tiste petke, stres in neprespane noči danes ne pomenijo nič. Zato mojim otrokom ne vsiljujem tega – vedo, zakaj se učijo. V šolo gredo po znanje, ne po ocene.
Dragi moji sotrpini v ŠnaD. Zgodb je veliko. Dobre in slabe. Skupaj smo močnejši, vso pravico imamo kdaj pojamrati in se kdaj tudi pohvaliti.
Srečno in ostanite psihofizično zdravi!
#ostanipsihofizičnozdrav
IZJEMEN.SI 
Komentiraj