Včeraj je znotraj pedagoške stroke završala novica, da želi vlada v sprejemajoč paket protikoronskih ukrepov vključiti tudi enačenje pogojev vpisa na fakultete med maturanti gimnazije in strokovnih šol.
Začele so se številne debate v krogih šolnikov, kaj bi s tem sploh dosegli. Večina je bila mnenja, da je predlog diskriminatoren. Do konca dneva so ta predlog menda že umaknili iz paketa.
Predlog je odprl debato tudi za rak rano našega šolskega sistema – nacionalna preverjanja znanja.
Že lani sem v tem blogu razmišljala o smiselnosti tovrstnega vseslovenskega ocenjevanja.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/07/31/zrelostni-izpit-ali-kaj-drugega/
Sem ena prvih generacij po vrnitvi mature, nekoliko starejši kolegi so imeli namesto tega sprejemne izpite. Sem tudi nekdo, ki je že davno dal skozi eksterce in točkovanje za vpis v SŠ, sicer ne po istem sistemu kot zdaj, a podobno.
Ne vem, kaj bi se zgodilo s slovensko mladino, če ne bi imeli izkušnje NPZjev in/ali obeh matur. Gotovo se svet ne bi sesul. Imeli bi manj stroškov. Morda bi morali zapreti RIC ali zaposlene prerazporediti na druge projekte.
Vedno bolj sem zagovornica ukinitve nacionalnih preverjanj znanja in ponovne uvedbe sprejemnih izpitov.
Sprejemni izpiti bi marsikatero anomalijo odpravili.
Zakaj sploh moramo meriti splošno izobraženost generacij. 6. In 9. razred z NPZji, kasneje s takšno ali drugačno maturo?
Izhajam predvsem iz konteksta posebnih potreb, ker splošnega šolstva in nevrotipičnih otrok poklicno ne poznam prav dobro.
Za naše otroke in mladostnike bi bila ukinitev nacionalnih preverjanj znanja prava pesmica.
Veste, kakšne dodatne stiske ti testi povzročajo?
Veste, kakšna je porast obravnav pri pedopsihiatru in psihologu ravno pri teh starostih?
Z uvedbo sprejemnih izpitov bodo SŠ in fakultete dobile tudi več avtonomije, same bi iskale znanja po zanje specifičnih področjih.
Kako smo pomagali bodočemu zdravniku pri razvijanju njegovih kompetencah z znanjem o tem, kaj je Tomaž Šalamun želel povedati v pesmi Gobice?! Karikiram.
Zagovorniki teh testov me bodo takoj napadli, da potrebujemo neko celostno izobrazbo in tudi nej državni uvid v znanje mladostnikov.
Čemu?
Jaz sem na teh testih blestela. Sem pa v 4. letniku tudi do te mere dekompenzirala, da sem nehala hoditi v šolo in pristala na rednem abonmaju na Gotski.
Zdaj, ko za nazaj gledam, je bila sekirancija odveč. A takrat je bila življenjskega pomena. En test in moja pripravljenost nanj v roku parih tednov bo odločala o mojih nadaljnih življenjskih poteh. Kaj, če zafrknem? Kaj, če ravno takrat zbolim, ne spim, sosed razbija in mi ne da miru za učenje? Vse to se mi je odvijalo v glavi.
Zaradi enormnih čustvenih stisk, ki jih je moja prikrita (beri kljub abonmaju na Gotski nediagnosticirana) nevrorazličnost še intenzivno poglobila, sem delala grozne stvari. Stvari, ki so lahko sedaj le v poduk generacijam za mano.
Bila sem tudi ena tistih, ki je na lastni koži občutila predstopnjo današnjega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.
Zakon je bil prvič sprejet leto za mojimi kolobocijami. Moja šola, Gotska in RIC (ne vem, kako se je takrat imenoval oz. ali je sploh že obstajal) so mi omogočili opravljanje mature s prilagoditvami.
Podaljšan čas, pisanje izven oddelka v skupini treh otrok. To je bilo to. Pritisk pa mnogo manjši.
Sama sem se pred tem pripravljala na maturo, se šolala na domu, si razporejala čas za učenje in zraven še marsikaj drugega uredila. Meni je bilo šolanje na daljavo pisano na kožo. Meni, ki sem kontrol frik, ki rabim svoj tempo, svoj mir.
Zanimiva izkušnja je bila tudi, kako so učitelji na gimnaziji sprejemali moj dogovor s šolo. Vsa leta prej sem bila 100% odličnjakinja. V 4. letniku sem prvič v življenju imela več predmetov zaključenih s 4.
Komentar več učiteljev je bil, da se sama že ne morem naučiti v takšni meri, kot so me lahko naučili oni. No comment. Med temi predmeti sta bili tudi meni najljubši angleščina in filozofija, ki ju imam še danes v malem prstu.
Malo sem zašla…
Če ne bi imela mature, bi morda drugače speljala zakjuček SŠ, morda pa ne. Kaj jaz vem, mogoče bi me psihično vrgli sprejemni izpiti.
Moja zgodba je le ena od zgodb nevrorazličnih. Kako jo obste razumeli in postavili v kontekst vaših predstav, vaših vrednot, je na vas. Moja naloga pa je od nekdaj bila in vedno bo – OZAVEŠČANJE.
Skozi mojo zgodbo, skozi zgodbo moje družine. In skozi moja strokovna robantenja…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj