Dnevnik nabrite mame med ŠnaD

Odločila sem se pisati dnevnik šolanja na daljavo 2.0. Dnevnik nabrite mame med ŠnaD.

To kratico uvajam, da se spet ne bo primerjalo s šolanjem na domu (ŠND), ki je prostovoljna izbira staršev in načrtovano šolanje od doma, brez pouka s strani učitelje in ob letnih izpitih za zaključek razreda.

Moja čmrlja sta danes začela s poukom preko zooma. V prvem valu tega skoraj ni bilo. Takrat smo bili vsi doma in le sin je hodil v 4. razred. Enkrat tedensko je bila razredna ura, tu in tam kakšna ura družbe ali NIT in seveda preverjanje in ocenjevanje znanja.

Za dobro jutro sin ni mogel zagnati Arnesa. Ga ni spustil skozi, menda se oktobra ni do konca prijavil. Zdaj popravnega izpita ni. Vsaj, da bi mi vedeli, kako.

Niti ne vem, kako to rešiti. Moji možgani trenutno ne zmorej sprocesirati novih postopkovnih navodil, ki jih še v najbolj spočitem renutku ne razumem.

Sočasno je učiteljica od naše prvošolke dajala navodila nam staršem, kaj vse moramo za jutri pripraviti. Skakala sem od enega konca na drugega, povsod na pol in nikjer z glavo. Nimam pojma, kaj rabi jutri, bom prebrala v njeni spletni učilnici. Če jo bom znala odpreti.

Nato je sin uspel preko zooma, ki ga je dobil od učiteljice po mailu, s parminutno zamudo priti na razredno uro.

Sledila je ura angleščine, ki je spet zahtevala polno funkcioniranje spletne učilnice. Ta čas je bil izgubljen.

Pisali smo razredničarki, poslala je kontak od učiteljice, (pravočasnega) odziva ni bilo.

Sin je vmes sam začel delati neke naloge za angleščino za 5. razred, ki jih je našel na spletu. Jaz sem zraven norela, mu težila, naj raje piše mail učiteljici in se nekako skuša vsaj za krajši čas priklopiti.

Vzporedno je mojo pozornost potrebovala hčerina razredničarka, ki je spraševala, če imamo doma tiskalnik in Človek ne jezi se. Zame slednje ni moralo biti bolj ironično kot tako. Nimamo, se pa jezimo 100 na uro. Sploh na starše drugega otroka, ki niso znali izklopiti mikrofona in je stalno preklapljalo na njihove intimne pogovore, komentarje ter šumelo. Glavo sem imela vedno bolj polno.

Ura angleščine je šla v prazno.

Ko sem se lahko za par minut usedla k hčeri in bolj zbrano sledila njenemu pouku, je sin zamudil na drugo uro.

Ni zmogel lastno zadanih nalog za angleščino predčasno končati in se priklopiti k slovenščini. Kot čistokrvni aspi je pač moral zaključiti vseh 20 vprašanj na kvizu.

Zdaj nimam pojma, kaj počne. Hči ima pavzo za samostojno delo Risanje počitnic – je naredila 1, 2, 3. Zdaj skače po sobi in prepeva.

Kje je bila naša najmlajša pupa ves ta čas, se vprašate… “Mami lačna, mami kakat grem, mami tega ne bom, mami nočem se obleči, mami, mami, mami, mami.”

Vmes je za kratek čas pokukala v 1. razred, se hitro naveličala, šla v sobo po najglasnejšo igračo možno. Po prepiru je sodelovala pri skupinski telovadbi in na koncu še veselo napisala v svoj zvezek “MOJE POČITNICE” in narisala podobno risbico kot starejša sestra.

Jaz se sedaj skrivam na WCju in pišem ta blog, v miru. Dokler je še sveže. Potem grem skuhat kosilo in v službo.

Kaj bodo počeli po odmoru, ne vem. Bo prevzela babi. Me pa silno zanima, kaj vse me bo pričakalo, ko se bom ob 8h zvečer vsa zmahana vrnila domov.

P. S. Arnes ni delal, zato smo se tako namatrali. Po FB že kroži vic, da naj vprašajo PornHub za nasvete, kako omogočagi sočasno nalaganje in ogled tolikšne količine video posnetkov. Dobra ideja💡!