Včeraj sem na FB objavila vprašanje “Predstavljajte si, da je danes božično jutro. Kaj nematerialnega bi si zaželeli, da vas počaka pod smreko?”
Odgovori so bili številni. Pol za zdravje, pol za svobodo, nekaj za normalno šolanje otrok. Nekateri so bili zelo poetični, želeli so višje moralne kvalitete. Nekateri so bili povezani s politiko. Nekateri s(m)o hoteli zradirati covid-19 z obličja zemlje.
Zavedam se resnosti situacije zaradi korone. Vem, da ljudje izgubljajo najbližje, da ponekod potek bolezni ne poteka tako nedolžno.
Vem tudi, da številni na račun ukrepov izgubljajo službe, slabša se psihosocialno stanje družbe. Več je stisk, takšnih in drugačnih. Ljudje ne pridejo pravočasno do zdravstvenih storitev, operacije in specialistični pregledi se vedno znova prenaročajo.
Šolarji se spet šolajo na daljavo.
Zagovorniki represivnega sistema se zgražajo nad mojim uporom zoper šolanje na daljavo. Nihče ne bo umrl od par mesecev šole na daljavo, ljudje pa umirajo zaradi korone.
Par mesecev lani, par mesecev letos, par mesecev naslednje leto – se kar nabere.
Ko poslušam moje službene družine in določene zgodbe po družabnih omrežjih, pri SRP kolegih, to ne drži.
Cca 15% (verjemite mi, smo naredili raziskavo) šolanje na daljavo ustreza, so na boljšem. A za drugih 15 % je to največji pekel, cesta v pogubo.
Celo v morebitno smrt. Število samomorov med otroci in najstniki se je povišalo.
Bistveno več jih poišče strokovno pomoč. Ogromno je tudi takšnih, ki je žal ne, pa bi morali. Dostop do te pomoči je okrnjen, čakalne dobe so vedno daljše. Premalo je pedopsihiatrov, psihologov itd.
Drug izziv so otroci s kompleksnimi motnjami. Kako na domu ustrezno šolati otroke s posebnimi potrebami, ki v šoli poleg VIZ dobivajo še terapije? Nekaterih terapij seveda na daljavo ne moreš izvajati. Številni starši tudi ne vedo, kaj z otroki s kompleksnimi motnjami delati doma. Samo nega in crkljanje nista dovolj.
Zato šolanje na daljavo ni tak mačji kašelj.
Razmišljam v dobro družbe, ne samo v dobro moje družine.
Mi bomo preživeli.
Jaz vse to lahko naredim sama.
Pa ne bom.
Sem raje starš, se raje s svojimi tremi čmrlji cartam, jih učim samostojnosti, grem z njimi ven, pogledamo kakšen film.
Nočem biti še terapevt, učitelj itd. Za to so drugi. Občasno itak sem, a full time no-go.
Potrebno je ločiti, da se ti ne zmeša in da se ohranijo zdravi partnerski odnosi. Pregorela sem 3x v življenju, od tega 2x v zadnjih dveh letih, ne grem se več.
Komaj čakam, da Vlada pade. Ravno zaradi okrnjenih svoboščin, zaradi izgub služb, dostopa do zdravstvenih storitev, večanja revščine itd.
Komaj čakam tudi zaradi izgube človečnosti.
Človek človeku je vedno večji sovražnik.
Kdor ima 5 minut časa, se vpikuje v življenje drugega.
Delitev na naše in vaše.
Ma kaj s(m)o čisto upaljeni?
V času izrednih razmer bi morali biti enotni. Enotni v boju pred zunanjim sovražnikom. Pa naj bo to korona ali propad sodobne družbe.
Na koncu je vseeno za kaj se borimo, le da se borimo skupaj. Dokler nas bodo skušali razdvojiti, bo naš boj eden proti drugemu. Preveč se bomo ukvarjali sami s seboj. Pravi sovražnik pa bo zmagal.
Kaj nematerialnega bi dala pod smreko? Nimam več pojma. Preveč je vsega, preveč želja. Nobena ni popolna, vsaka želja ima svoje pluse in minuse, svoje ozadje. Vedno lahko kaj pozabiš. Lahko se želja tudi sfiži, ko je preveč ali premalo natančno opredeljena.
Če moram nujno izbrati le eno, bi izbrala bolj človeško družbo.
CONTROL + ALT + DELETE
IZJEMEN.SI 
Komentiraj