Šolanje na domu 2.0

Pa smo spet tam, kjer ni muh.

S ponedeljkom se prične šolanje na daljavo za vse. Vrtci ostajajo večinoma zaprti, razen za izjeme.

Najprej bi želela analizirati te izjeme pri vrtcih. Starši bomo morali ostati doma in pomagati našim otrokom pri šolanju na daljavo. Obene pa bomo morali sami delati na daljavo, od doma.

Kdorkoli je to sprobal v 1. valu epidemije, lahko pove, da je misija nemogoče. Sploh ko imaš doma več otrok, ki potrebujejo tvojo pomoč. Ali celo nevrorazlične otroke, tj. otroke s posebnimi potrebami.

Kaj naj potem starši, ki delamo od doma, damo otroke v vrtec, ker se z njihovo prisotnostjo delo težje primerno izvede? Bi moral kdo poskusiti, predvidevam pa, da bi jih vrtci zavrnili. Če si doma, zmoreš vse!

Drug izziv je delo z lastnimi nevrorazličnimi otroki, medtem ko delaš od doma. Preizkušeno v 1. valu, obremenitev na ne vem katero potenco.

Jaz sem se kot oseba, ki ne mara sprememb, na to spremembo več mesecev pripravljala. Urila v delu na daljavo. Najprej brez mojih otrok, ta teden tudi z otroki.

Prvi odziv mojih čmrljev je bil: “Mami, zakaj skoooooozi delaš?” Ponavadi se trudim in delam izven normalnih delovnih ur (beri sredi noči, tja do 7h zjutraj), da sem lahko potem z njimi.

Kljub temu sem že dobila očitek, da se premalo ukvarjam s svojimi otroki. Od njih in od ljudi, od katerih bi pričakovala razumevanje, saj imajo sami otroke s posebnimi potrebami.

Slednji očitek je manj bolel kot prvi, tisti s strani moje družine.  Očitujoči drugi starši pa naj raje naprej pobrišejo pred svojim pragom. Potem pa naj stopijo v moje čevlje. Ljubezen ne postavi kruha na mizo in ne plača kredita.

S ponedeljkom tako seveda ne bo šlo več naprej. Poročila bom že pisala sredi noči, obravnav pa ne morem imeti takrat. Tudi poročil mi bo počasi zmanjkalo.

Pa kakšno obravnavo še uspem speljati brez stalnega brenčanja okoli mene. Jih zamotim z risankami ali se uspejo kaj tišje poigrati. Včasih.

Skrbi me, kako bomo funkcionirali s sočasnim šolanjem na daljavo. Pouk preko zooma za ade hade aspija, pouk preko zooma za ade hade pupo, nemoteče aktivnosti za predšolsko pupo.

Ima me, da bi tamali rekla, naj ima kar pouk preko zooma skupaj s sestrico. Itak že zna vse. Morda se tako izmažem in jo zaposlim.

Vzporedno z vsem tem bom imela svojo nabito polno ambulanto.

Ne vem, kaj bi bilo bolje. Delati od doma ali hoditi v službo in po službi še pomagati pri šolanju na daljavo. Včasih tudi pred službo, ko sem popoldanska.

Najraje bi svoje službene otroke poslala na dopust. Enostavno rekla, da je to neizvedljivo.

Spomenika mi nihče ne bo postavljal, če (ko) spet pregorim. Storitve za to leto imam poleg tega že davno opravljene, saj sem čez poletje in zgodnjo jesen natempirala vse v pripravi na tale novembrski lockdown.

Res sem v precepu. Začenjam s četvornim šihtom. Enega za vsakega čmrlja in enega zase.

Tudi mož ne ve, kdaj bo moral v službo, tedensko se spreminjajo navodila.

Imam čudovitega moža, ki ogromno pomaga, samo pri šoli ponavadi vse skupaj prepusti toku. Sami pa veste, da pri nevrorazličnih otrocih ne smemo kar pustiti, da bo, kar bo.

Zato sem jaz še bolj živčna in anksiozna ob tem šolanju na daljavo. Vem, da me bo vse pričakalo (kot me je pričakalo spomladi).

Me pa pošteno razkuri vladna odločitev, da je to edina opcija. Kje je plan C?

V tujini to sploh ni opcija. Ker vedo, da se lahko pričakuje sesutje sistema.

Dobrodošli na 11. stopnji Jumanji. Let it flow, let it blow.