Vseč mi je…

… gostujoči zapis:

“Všeč so mi ljudje, ki pospešijo korak, ko se zaradi njih ustavi avto na prehodu za pešce in v zahvalo prikimajo vozniku.
Všeč so mi ljudje, ki takrat, ko v gostilni prejmejo račun za 18 evrov, pustijo 2 evra natakarju, četudi bi lahko zanju kupili še kakšno drugo malenkost – in tisti, ki v trgovino ne vstopajo pet minut pred koncem delovnega časa.

Všeč so mi ljudje, ki ne kličejo divje petkrat zapored na mobitel, če se prijatelj ne oglasi iz prve, ampak bodo razumeli, da ima tudi on pravico, da pokliče nazaj čez 15 minut ali eno uro.
Všeč so mi ljudje, ki pridržijo vhodna vrata osebi za njimi.

Všeč so mi tudi tisti, ki sredi trgovine poberejo izdelek, ki je njim ali komu drugemu padel na tla in ga vrnejo na polico, ne pa prestopijo.
Obožujem ljudi, katerim prosim, hvala, oprosti in zmotil sem se, niso tuje besede.

So stvari, ki mi o ljudeh povedo več kot avto, ki ga vozijo, oblačila, ki jih nosijo in besede, ki jih izrečejo.
Gre za malenkosti, ki razkrivajo, koliko je človek sposoben čutiti in spoštovati svet in ljudi okoli sebe, koliko je sposoben ljubiti.

Ne maram ljudi, ki se pretvarjajo, da so nekaj več z denarjem in dragimi večerjami, avtomobili in oblekami, hišami in stanovanji, statusi in naslovi …

Štejejo dejanja.”