Draga država!
Sem zdravstveni delavec.
Ne smem ostati doma, da bodo drugi lahko drugi zdravi. Da bodo terapije potekale, kot je treba. Da bodo bile čakalne vrste primerno dolge.
Če zboli moj bližnji in sem na testu negativna, moram v službo.
Skrbim, da imajo moji pacienti stalne obravnave, na petek in svetek.
Na račun moje vedno večje pregorelosti.
Edina stvar, ki me še lahko sprošča, je jutranji sprehod s psičko. Bazen ste mi že zaprli.
Zdaj zaradi policijske ure še psičke ne smem peljati ven pred službo. Ko sem dopoldanska, začnem namreč delati ob 6h!
Skrbim za otroke s posebnimi potrebami.
Ko se bodo novembra vsi otroci šolali na daljavo, kdo bo skrbel za mojega?
Jaz ne, ker bom morala hoditi v službo.
Če ne v svojo ambulanto, pa pomagat na triažo ali v DSO.
Draga država, uničila me boš.
A si mi kdaj rekla hvala za ves moj trud in aganžma? Ne!
A mi boš rekla hvala, ko bom že tretje leto zapored zaradi tvojih nesmiselnih odločitev spet pregorela? Ne!
Ali mi omogočaš strokovno pomoč financirano preko ZZZS, da ne pregorim. Ne!
Siliš me nositi masko, ki je zaradi moje senzorne preobčutljivosti tortura.
Siliš me, da se skrivam za 4 zidovi.
Siliš me, da postajam spet couch potato.
Draga država, nič ne narediš zame.
Z izgovorom za narodov blagor mi kratiš vse možne osebne pravice, me daješ v zlato kletko.
Ko me boš potrebovala, ti bom pokazala nekaj izjemnega.
Nekaj, kar se moram zaenkrat še naučiti, a se učim, samoplačniško in brez tvoje podpore.
Rekla ti bom isto, kot rečeš ti meni.
Gladki NE!
Moje dolžnosti so možne samo ob mojem optimalnem duševnem zdravju. Tega pa mi sedaj pošteno primanjkuje.
Zdaj grem na kavč. Veš, kje me lahko dobiš! Rešujem življenja.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj